Študentski praznik ali Sindikalc #16

Si bil z nami na že 16. ediciji Štukovega Sindikalca?

Noč, ki vsakič znova potrdi stereotip, da so študenti zmorejo več kot pa so si mislili.

Prazniki so vedno dobrodošli, a je po njih preprosto potreben še kak dodaten praznik, da si odpočiješ od družinskih pritiskov, natrpane vožnje s prevozi, kjer ti je voznik lagal, da ima dovolj prostora za prtljago, ki jo moraš nato celo uro prekladati v naročju in nenazadnje tudi ekstenzivnega treninga želodca, ki se mora po mesecu ugibanja, kdaj in kaj bo naslednjič padlo vanj, nemudoma prilagoditi na nezaustavljiv pritok brezplačne hrane hotela a la mama. Nujen je torej študentski praznik – tak, ki za razliko od praznikov preteklega tedna ne vključuje obiskovanja grobov, mrtvi pa si do jutra že opomorejo.

Ali pa kako uro kasneje, pa kaj zato. Ne pride vsak torek legendarni Štukov Sindikalc, ki je včeraj prvič v komaj dobro pričeti sezoni zabav, s cenami, prerezanimi na pol poskrbel, da so se bili tudi tisti prijatelji, ki imajo v zapečkarskem rokavu vedno izgovor o predragih zabavah, primorani vdati. Za eno pivo ali kar celo noč. Ker ko so na razprodaji luknje v spominu, pač navržeš še kako za povrh. Na travmatične izpite, ki jih še nisi uspel nazdraviti, pa na tiste, ki šele prihajajo. Na stare obraze, nove cimre, na mačku prijaznejše sredine urnike, kozarci so se dvigovali na vse in vsakogar. »Ne pijte preveč, da nas ne spravite na kant!« pred vsakim Sindikalcem odmeva na Štuku.

Odklop, prijazen študentskim denarnicam.

Kaj je Sindikalc? Prijatelji in pijača s prerezanimi cenami |

Kar se zgodi na Štuku, ostane na Štuku.  |

Tudi v 16. ediciji Sindikalc ostaja sinonim za nepozabno zabavo.  |

Hišni DJ-i, nepogrešljivi – za nekatere pa tudi, saj je po takšni razprodaji težko ugibati, ali slišiš prijatelja ali inovativen nov remix – so na plesna tla kavarne zvabili toliko obrazov, da je bilo plesišče polno še ob uri, ko se torkovo križarjenje običajno že prestavi iz Štuka v naslednji lokal. Kot je pri Sindikalcih že tradicija, plesišče živi, vse do zore, ko si morajo celo najvztrajnejši tako ali drugače utreti pot do varne postelje. In takrat ga ni čez sindikalni »Združeni smo močnejši«. Pri pitju, hoji, plesu, kmalu pa znova še na naslednjem Sindikalcu.

Klara AVSEC
Nejc VEHOVEC