Večer slabe poezije: klišeji, krindži in rime na -i
Včeraj se je v centru Maribora odvijal dogodek Večer slabe poezije. Predstavili so se avtorji, ki poleg dobre poezije, včasih ustvarijo tudi namenoma »slabo« poezijo. Podali smo se v otroška leta, ko se je pričela poetična pot večine nastopajočih. Spoznali smo tudi njihove današnje ustvarjalne korake. Največje vprašanje pa je: kaj pomeni, da je poezija slaba?

Včeraj se je v centru Maribora odvijal dogodek Večer slabe poezije, kjer smo spoznali slabe pesmi, klišeje, krindže in rime na -i. Kulturni Inkubator so zapolnili verzi, kot so: zeleno, ki te hočem, zeleno; otrok, kot sem jaz, trpi; vozim se na vlaku do Ljubljane … in mnogi drugi. Spoznali smo, da tudi slaba poezija v naših srcih nosi ogromen pomen. Ta nam namreč omogoča, da pozabimo na vse, kar nam roji po glavah, se sprostimo in pozabimo na svet.
Ustvarjanje slabe poezije ni preprosto – naš jezik namreč ponuja toliko lepih besed, ki lahko ustvarijo prelepe zgodbe. Slaba poezija zahteva trud, voljo in veliko razmisleka. Kljub temu lahko potrdimo besede enega izmed koordinatorjev dogodka Toma Vebra: »Če vsak izmed nas pogleda globoko vase, dobro premisli in najde inspiracijo, lahko zapiše res slabo pesem.« Teh krindž pesmi je včeraj bilo na pretek.
Slaba pesem ali pesem, ki se jo da rešiti?
Pred pričetkom branja posameznih pesmi smo spoznali, kaj pomeni, da pesmi res ni več pomoči. Voditelja sta predstavila kriterije za prepoznavanje krindži poezije – pri ocenjevanju naj bi se zanašali predvsem na čustva, ki nas preplavijo med poslušanjem. Ključen znak, da imamo opravka s pravo slabo pesmijo, pa so spontani medmeti, kot so: ah, uh ali joj, ne. Nastopajoči so te kriterije izpolnili brez težav.
Eden izmed nastopajočih, Gašper Žerjav, je svojo pesem oblikoval po zgledu Zdravljice. Navdih je črpal iz vsakdanjega življenja. V verzih je spregovoril o izkušnji ghoustanja, ki jo je sam doživel na aplikacijah za zmenke. Čeprav v formi »slabe« poezije, je v pesmi ujel čustva, s katerimi se lahko poistovetimo mnogi.
Večina nastopajočih je svoje pesmi prebrskala v osnovnošolskih ali otroških zvezkih. Ob tem so poudarili, da so kot otroci veliko pogosteje uporabljali rime – danes pa jih njihova poezija skoraj ne vsebuje več. Med njimi je bila tudi Bina Kšela, ki je eno svojih pesmi verjetno zapisala kar med uro matematike. Kljub temu tematika njene pesmi ni bila nujno matematična.

Nepozabna noč polna najslabše poezije
V sklopu dogodka sta svoje pesmi predstavila tudi voditelja Alja Pušič in Tom Veber. Alja je svojo krindž pesem predstavila v obliki repa. Ob tem je pripomnila, da – kot se za pravi mariborski rap spodobi – v njej skorajda ni rim. Pisala je o občutku, ko pišeš pesmi, o svojih čustvih in vsem, kar ji je padlo na pamet. Po koncu dogodka je sledila tudi pogostitev in razglasitev razultatov najslabših pesmi.

Včerajšna noč nam je dokazala, da je lahko dobra tudi slaba poezija. Spoznali smo, da umetnost obstaja tudi zato, da se ji, kdaj pa kdaj, nasmejimo.
Iva KNEZ
Iva KNEZ