Ali je čas za ukinitev delitve po spolu v športu?
Piše se leto 1949. Mišičasta, visoka in atletsko grajena nizozemska tekačica Foekje Dillema je v Londonu zmagala na teku na 100 in 200 metrov ter s tem premagala rojakinjo Fanny Blankers-Koen, dobitnico štirih olimpijskih medalj.
Dillema je s svojim uspehom presenetila športno javnost, še bolj pa jo je šokirala leta 1950, ko se je brez pojasnila upokojila. V resnici ji je Nizozemska kraljeva atletska zveza dosmrtno prepovedala udejstvovanje v profesionalnem športu, saj ni prestala testa spola. Šele po njeni smrti, leta 2011, je zveza priznala, da testa nikoli niso izvedli, saj Dillema v njem ni želela sodelovati. Suspendirali so jo zgolj na podlagi obtožb njenih sotekmovalk, predvsem Blankers-Koenove. Te so zaradi možatih obraznih potez, atletske in mišičaste postave menile, da je Dillema pravzaprav moški.
Spol je v športu še vedno ločen binarno, čeprav znanost pravi, da stvari niso tako preproste. Dilemmino zgodbo v zadnjih letih podoživlja Caster Semenya, dvakratna olimpijska prvakinja iz Južne Afrike. Ta trpi za hiperandrogenizmom oziroma prekomernim proizvajanjem moških hormonov. Tudi Semenyo bi lahko na prvi pogled ocenili napačno, saj njeno visoko telo izžareva tipično možate poteze, ki so pozornost vzbudile tudi pri Mednarodni atletski zvezi (IAAF). Ta je Semenyo poslala na test spola, ki jo je potrdil kot žensko. Razlog za njen »možati« atleticizem pa našel v hiperandrogenizmu. Kdaj je torej ženska prehitra, premočna in predvsem predobra športnica, da bi še lahko zastopala svoj spol? Bi takšne dileme lahko rešili, če športa ne bi ločevali po spolu?
Zagotavljanje enakih začetnih pogojev je nujno
Tekmovalni in profesionalni šport temelji na ločevanju moških in žensk ob predpostavki, da so moški fizično zmogljivejši kot ženske. Ločenost po spolu naj bi torej vsem tekmovalcem zagotavljala enake začetne pogoje, saj ženske tekmujejo proti ženskam in moški proti moškim. Nihče pa zato nima večje prednosti pred svojim nasprotnikom ali nasprotnico.
Pa so začetni pogoji resnično enaki za vse? Navaden smrtnik ne postane olimpijski šampion, ampak so zmagovalci le posamezniki, ki so v genetskem bazenu zadeli na lotu in se rodili z odličnimi športnimi predispozicijami. Do zlata pa športnik pride tudi s pomočjo trenerjev, primernih pogojev za trening in drugih ekonomsko-socialnih dejavnikov. Je potemtakem sprejemljivo trditi, da enaki začetni pogoji sploh ne obstajajo in bi lahko ženske brez težav tekmovale proti moškim, in obratno?
Moška superiornost je mit
S to trditvijo bi se strinjali Eileen McDonagh in Laura Pappano, avtorici knjige Playing With the Boys: Why Separate is not Equal, ki trdita, da je ta mit skozi čas nastal v naši kulturi. Raziskave kažejo, da imajo moški 40–60 odstotkov močnejši zgornji del in 25–30 odstotkov močnejši spodnji del telesa. Kljub temu pa so ženske dvigovalke uteži s pravilno prehrano in treningi to razliko uspele zmanjšati na 0–8 odstotkov. V ultravzdržljivostnih športih ženske dosegajo podobne in boljše rezultate kot moški. Pri tem jim pomagata estrogen in večji odstotek telesne maščobe. Dober primer je skoraj 2000 kilometrov dolgo tekmovanje z vlečnimi psi na Aljaski, na katerem tradicionalno slavijo dekleta. Ali pa svetovni rekordi v plavanju v odprtih vodah, katerih lastnice so v večini ženske.
Elad De Piccioto na spletni strani Perspective poudari tudi, da v vseh disciplinah boljše atletske sposobnosti niso nujno prednost, ampak večjo vlogo igrajo veščine, tehnika ali način igranja. Dolgoletna teniška številka ena Roger Federer zagotovo ni najboljši atlet med tenisači, je pa nedvomno med najbolj tehnično dovršenimi igralci. V športih, v katerih dominirajo veščine, tehnika ali vzdržljivost, se ženske lahko kosajo z moškimi. Zato fizična superiornost moških ne predstavlja prednosti.
Je pa ta izrazita predvsem pri atletskih športih, kot sta tek in plavanje. V teh se razlika med svetovnimi rekordi žensk in moških giblje med 8 in 12 odstotki v prid slednjim. Če bi se najboljše plavalke in tekačice pomerile z moškimi, bi se uvrstile šele na 400. mesto ali nižje. Zato bi v primeru enotne kategorije za oba spola na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih tekmovali le moški. Športnice tako ne bi imele nobene možnosti za udejstvovanje na večjih športnih tekmovanjih. Čez čas pa bi ženske izgubile tudi motivacijo za profesionalno ukvarjanje s športom.
Potreba po rešitvi spolne segregacije ostaja
Tudi če se vrhovne športne zveze in komiteji odločijo, da bodo vrhunska športna tekmovanja še naprej ločena, pa problem razvrščanja športnic, kot sta Semenya in Dillema, katerih spol ni binarno določljiv, ostaja nerešen. Pozabiti ne smemo niti na transseksualne tekmovalke, ki so pred preobrazbo živele kot moški in lahko imajo zato določene prednosti pred biološko rojenimi ženskami. Ali pa obratno moške, ki so prej živeli kot ženske in zato nimajo enakih pogojev za dosego vrhunskih rezultatov med biološko rojenimi moškimi.
Nekateri vidijo rešitev v športnih kategorijah, kot jih v svoji raziskavi predlaga Roslyn Kerr, športna sociologinja z Univerze v Lincolnu na Novi Zelandiji. Rešitev temelji na podobnem sistemu, kot ga za klasificiranje različnosti uporabljajo na paraolimpijskih igrah. Kategorije bi bile sestavljene iz velikosti mišične mase, višine, kapacitete pljuč in drugih merljivih lastnosti. Zdi se precej preprosto, vendar bi implementacija takšnih kriterijev v šport prinesla zmedo, težavno in subjektivno ocenjevanje ter težave pri razvrščanju ekip. Podobno problematična bi bila ustanovitev »tretjega spola«. Pod tem bi tekmovali športniki, ki se ne uvrščajo v klasično delitev na dva spola. Transšportnike bi spet obravnavali posebej in ne enako kot preostale športnike, s čimer diskriminacije ne bi rešili.
Ekipni športi, kot so odbojka, nogomet, baseball in softball, v Združenih državah Amerike že poznajo mešane lige (co-ed leagues), ki pa so večinoma namenjene le mladostnikom ali otrokom. Pravila so velikokrat prilagojena. Na primer: ekipa mora imeti na igrišču vedno določeno število žensk, zadetek, ki ga doseže dekle, šteje dvakratno, moški ne smejo napadati z določenega prostora na igrišču in podobno. Statistike kažejo tudi, da dekleta kaj kmalu zapustijo mešane ekipe. To pa zato, ker jim fantje na igrišču ne podajo, jih spregledajo ali pa preprosto ne cenijo njihovih sposobnosti.
Segregacija spolov v športu je torej zapletena težava, zato tudi rešitev ni preprosta. Morda se zdi, da argumenti za ukinitev spolov v športu ne držijo vode. Dejstvo pa je, da obstajajo ljudje, ki se vsakodnevno spopadajo s temi težavami. Zagotovo je čas, da tudi profesionalni šport doživi spremembe in se s problematiko spola spoprime enkrat za vselej.
