[DOSTOPOVIH 15]: Včasih frišni snemalec na Dostopu, danes mojster ekstremnih športov – Denis Janežič
Bivši Dostopovec, ki je "odsnemal" marsikatero čago na Štuku, danes pa ga kariera vodi po najbolj oddaljenih kotičkih sveta. Vse to je Denis Janežič.
Denis je bil na Dostopu do leta 2015, nato pa ga je kariera vodila v svet. Kam? Povsod. Celo na tiste najbolj oddaljene kotičke sveta. Je imel vmes prste tudi Dostop? Z Denisom smo se pogovarjali v ačetku tega leta, tik po tem, ko se je vrnil iz ene najzahtevnejših dirk relija Dakar.
No, pa začnimo …
“Ja, nič, dajmo te,” začne Denis, ki je sicer precej zgovoren. Ker pa je od njegove poti na Dostopu preteklo že precej časa, vmes pa se mu je zgodilo še toliko drugih stvari, mora precej pobrskati po spominu, da se spomni vseh podrobnosti. “Niti ne vem več, kdaj sem začel, niti kako dolgo sem delal. Kašni dve leti ziher, mogoče celo tri, tu nekje. Potem me je pa tako ali tako pot vodila v tujino. Kaj sem delal? Prispevke? No, snemal sem,” se spominja.
Danes se še vedno ukvarja z multimedijo, produkcijo in snemanjem. “Moja specializacija so ekstremni športi. Snowboardanje, trenutno zelo veliko delam tudi za moto športe, se pravi motokros, really in te stvari.” Ob tem Denis pove še, da tu in tam posname še kaj za kolesarje, snemanje pa zagotovo predstavlja glavni vir njegovega dohodka.
Pa še na čisti začetek
Denis se je s snemanjem ukvarjal že preden je začel z delom na Dostopu. “Mislim, da se je pisalo leto 2010. Takrat sem tudi ustanovil športno društvo za ekstremne športe. Seveda so bili najboljša promocija za društvo nori in odbiti videii ter fotografije. Mogoče sem že tudi prej malo vedel nekaj o snemanju, ampak recimom da je to bil uraden začetek. Potem se je pa tako ali tako zgodil Dostop in je vse postalo že malo bolj službeno in profesionalno,” pravi.
Slovenija, ZDA in Avstralija
“Po Dostopu me je pot kar hitro vodila v St. Anton, na smučišča.” Tudi trenutno je v Sloveniji precej malo. “Kje pa je najbolj oddaljen kraj, kjer si delal,” ga povprašamo. “Ne vem (haha), vse je daleč. Avstralija, ZDA, Aljaska, mislim da je to najdlje kar je šlo. Kateri izmed teh krajev pa so najbolj oddaljeni si pa preračunajte sami,” se pošali.
Pa še malo nazaj na Dostop
Ob vprašanju, kaj mu je najbolj ostalo od dela na Dostopu, Denis odpre čisto nov pogled in spekter spominov. “Najbolj se mi je v spomin vsidralo to, da greš zvečer snemat, zjutraj pa mora biti video reportaža pripravljena na objavo. Meni se to zdi zelo dobro, ker moraš znati posneti tisto kar rabiš, hitro zreducirati, zmontirati in poslati. To mi je služilo kot zelo dober trening. Če se tega ne bi naučil takrat, bi mi kasneje to zagotovo predstavljalo velik stres. Ponoči je pač včasih treba stisniti zobe, ampak te narava dela prisili, da neke stvari narediš takoj, ” razlaga.
“Dostop mi je tudi vedno dajal veliko svobode. Kasneje sem snemal za veliko bolj znane medijske hiše in tam ti zgodbo praktično dajo na pladnju. ‘To naredi tako, o tem ne smeš povedati nič, to moraš narediti ful pompozno …’ Potem kot gledalec dejansko ne veš, če je to kar gledaš res, ali ne, žal pa snemalci in producenti moramo sodelovati pri takih stvareh, ker je to naš vir zaslužka. Na Dostopu tega ni bilo in to je bilo res super.”
Ah, naš dobri stari Štuk
Ob misli na anekdote, ki so se dogajale med delom na Dostopu se Denis takoj spomni na Štuk. “Osebno so mi bili najboljši intervjuji, ki smo jih opravljali na študentskih žurkah na Štuku. Ko so ljudje že zelo sproščeni, se jim odpre dar govora, malo se želijo pohecati, potem pa naslednji dan vidijo video, pa se jim sploh več ne zdi smešno. Potem so pa nemalokrat pisali, če lahko zbrišemo videe. To je bilo kar zabavno. Včasih mi je bilo celo neprijetno iti na kako žurko in težiti ljudem za posnetke, pa se moraš tudi ti malo sprostiti in gre.”
Se je tudi sam kdaj sprostil? “Ah, ja. Enkrat se celo niti jaz ne spomnim, da sem ponoči zmontiral video, pa se zjutraj zbudim, pa vidim sporočilo od Tomija, takratnega odgovornega urednika, ki mi je napisal, da je video ful dober. Mene je bilo preveč strah pogledati, kaj sem spacal skupaj, v resnici pa mi je bilo v tistem trenutku po neki strani tudi vseeno, samo da je bil šef zadovoljen,” se anekdotam danes smeje Denis.
Urška JAKOPIN / Rebeka MIKŠA
Denis JANEŽIČ / Instagram
