KulturaRecenzije

Film: Brez dotika [RECENZIJA]

Five Feet Apart - Tudi najstniki so sposobni nesebične ljubezni

Režijski prvenec Justina Baldonija, losangeleškega igralca, ki se je v ameriškem sitcom hibridu mehiške telenovele Devica Jane izkazal kot odgovorni latino ljubimec, ponuja še eno zgodbo o tem, kako lahko težka bolezen iz ljudi izvabi najplemenitejše lastnosti.

Ko se je razvedelo, da bo Cole Sprouse zaigral še v eni solzavi drami po vzoru Krive so zvezde ali Ob tebi, je bilo jasno, da bo film uspešnica pri mladih. Na pogled prej anemični kot vročekrvni petindvajsetletni mladenič si je od svojih igralskih začetkov (kot nekajletni Rossov sin v Prijateljih) namreč nabral široko spletno mrežo sledilcev. A bistvo za uspeh mladinske melodrame Brez dotika velja v največji meri pripisati Baldoniju, ki se je osebno angažiral ter film režiral in produciral.

Zgodba o nenavadni bolezni, ki obolelim preprečuje fizični kontakt s soljudmi in jih zaradi tega obsoja na večno osamljenost znotraj sterilnih bolniških sob, igra predvsem na čustva. A to brez pretirane patetičnosti, temveč z zrelostjo in premišljenostjo, ki zaznamujeta dejanja protagonistov. Tako impulzivne in nadvse redoljubne Stelle kot tihega upornika Willa ter njunega radoživega prijatelja Poea. Kemija med usodno zaznamovanim parom, Coleom Sprousom in Haley Lu Richardson, je pravšnja in ravno prav čudaško všečna, prav tako pa sta mlada igralca sposobna izvabiti solze. Glede na to, da deluje Sprouse mestoma odsotno in zadržano, je pozitivna energičnost Richardsonove popolna dopolnitev, Moises Arias pa s svojo ranljivo iskrenostjo deluje kot dragocen dragulj.

Med solzami in smehom

Prizori so nanizani prečiščeno in učinkovito, scenarij kljub slutnji končnega razpleta ponuja dovolj drobnih preobratov, da film do konca ne izgubi dramatičnega naboja. Ganljivo resnobno atmosfero razbijajo humorni vložki in najstniška nerodnost, ob tem pa še razumevajoča toplina stranskih odraslih likov (kot je sestra Barb v podobi odlične Kimberly Hebert Gregory). Tudi ostali liki se gibljejo na sprejemljivi meji pokroviteljstva, tako da ne delujejo preveč didaktično, temveč (dasiravno morda malce pocukrano) življenjsko. Glasba Briana Tylerja in Bretona Viviana je zelo dobra, atmosfero pa uspešno dopolnjuje nabor pop skladb.

Brez dotika se kot rečeno zgleduje po že videnih kvalitetn(ejš)ih tragičnih romancah in uporablja preizkušeno formo, a je obenem dovolj prepričljiva in iskriva, da bo zadovoljila tudi zahtevnejše gledalce. Hkrati pa pohvalno poveličuje nesebičnost, danes v svetu ustoličenega egocentrizma skorajda že izumrlo vrednoto.

 

Damijan VINTER
 CBS
ikona snemalec Karantanija cinemas

Več recenzij na naši strani lahko najdeš tukaj.

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close