KulturaRecenzije

Film: Slonček Dumbo [RECENZIJA]

Dumbo je uspel poleteti, Burtonovo interpretacijo pa v zraku drži le estetika

Ljubitelji Disneyjeve klasike iz leta 1941, tj. leteči slonček Dumbo, bodo presenečeni nad raztresenimi malimi spominčki nanj preko celote zgodbe, ki močno igra na strune nostalgije. To je v zadnjem času Disneyjeva pogosto uporabljena strategija za privabljanje publike v kinematografe.

Danny DeVito in Eva Green prepričljiva

Zaskrbljujoče, a hkrati na nek način pohvalno je, da najbolj evokativen in večplasten igralec ravno prikupni animiran slonček. To ni uspelo nikomur od mnogih za Burtonove filme pričakovanih obrazov, niti nikomur iz nove zasedbe. Z izjemo Dannyja DeVita kot Maxa Medicija, lastnika vse manjšega in propadajočega cirkusa, in Eve Green, enigmatične cirkuške leteče atrakcije, ostale vloge delujejo odtujeno, nekoliko hladno in pozabljivo. Vključno s Colinom Farrellom, ki igra pohabljenega veterana, očeta s slavno preteklostjo zvezdnega jezdeca Holta Farrierja. Farrierjeva otroka, ki naj bi bila naš najbližji in najpristnejši stik s slončkom z imenom Dumbo, ter barvita druščina cirkusantov zbledijo v ozadju. Izjema je krotilec kač (Roshan Seth), ki s svojimi tremi vrsticami besedila zbudi večji čustven odziv v gledalcu kot kateri drug poskus glavne zasedbe.

Največje razočaranje pa je Michael Keaton, Burtonov Batman (Batmanova vrnitev, 1992). Ta z neumestnimi izjavami in nerodno igro spominja na mnoge like v Burtonovih filmih, ki jih po navadi igra Johnny Depp. Nastop je zlasti primerljiv z Deppovo neposrečeno vlogo vampirja v Temne Sence (2012).

V samem začetku še vidimo vzdihljaje upanja, da se bodo liki, tudi manjši, razvili in odigrali ključno vlogo v poteku zgodbe. Vendar se v sredini začnemo zapletati v sosledične napete prizore, v katerih uživamo na račun razvoja likov.

Burtonov slog prepoznaven

Svet zgodnjega dvajsetega stoletja je Burton ustvaril v svojem temačnem (na trenutke dobesedno pretemnem) slogu. Tega čudovito popestrijo cirkuški kostumi in kulise z nepričakovano umirjeno barvno paleto, ki pa spektaklu ne odvzame sijaja. Čudaškost in poetičnost režiserjevega prepoznavnega sloga, se nesporno prilega zgodbi o nenavadnemu letečemu dolgouščku. Kompleksnejši razplet pa bi film Slonček Dumbo dvignil na mnogo višji nivo.

Sam konec je presenetljivo sodoben in v duhu varovanja živalskih pravic, vendar je pot do zaključka preveč predvidljiva. To je pomanjkljivost, kateri otroci ne bodo posvečali nobene pozornosti. Za bolj kritična očesa je film, kljub pomanjkljivi igri in enostavnem scenariju, še vedno prijetna izkušnja. V širšem spektru pa je to žal le še en dokaz, da je Burton izgubil svoj »magic touch« nekje okoli leta 2005.

 

 Deja BEČAJ
DUMBO© 2018 Disney Enterprises, Inc. All Rights Reserved

Sorodni članki

Back to top button