Poleti bo Tokio gostil olimpijske igre, največje športno tekmovanje, na katerem se zberejo najboljši športniki vsega sveta. Skozi zgodovino so športniki igre uporabili tudi kot platformo, preko katere so s tihimi protestnimi dejanji opozorili na krivice v družbi. Podobnih protestov pa na najnovejših igrah ne bo moč videti, saj je Mednarodni olimpijski komite poostril pravila in športnikom prepovedal takšno izražanje. Tukaj se poraja vprašanje, ali prepoved skuša ločiti šport in politiko ali pa se v ozadju skrivajo drugačni interesi.
Dvignjena zastava za Irce in pesti za pravice temnopoltih
Začelo se je na OI v Atenah leta 1906, v času hudega boja za irsko neodvisnost, ko je bil Irec Peter O’Connel prisiljen nastopati pod zastavo Velike Britanije. O’Connor, takratni svetovni rekorder v skoku v daljino, je na igrah osvojil eno srebrno in tri zlate medalje. Tik preden je na podelitvi okoli vratu prejel medaljo, je splezal na drog z zastavo in nanj obesil irsko zastavo z besedami “Erin Go Bragh” (Irska za vedno). O’Connor za svoje dejanje ni bil kaznovan, izvedel pa je prvi politični protest v zgodovini olimpijskih iger.
Za najbolj odmeven protest v zgodovini OI sta 62 let kasneje poskrbela Tommie Smith in John Carlos. Temnopolta ameriška sprinterja na 200 metrov, ki sta v Ciudad de Méxicu osvojila zlato in bronasto medaljo. Na stopničke sta stopila bosa, obuta v črne nogavice, vsak pa je nosil eno črno rokavico. Ob začetku himne sta v podporo temnopoltim in proti rasizmu dvignila stisnjeni pesti in sklonila glavi. Dejanje ni uničilo le njune kariere. Temveč tudi športno pot Avstralca Petra Normana. Norman je mirno stal na drugi stopnički in v podporo nosil značko Olimpijskega projekta za človekove pravice. Danes jih zgodovina časti kot junake, ki so se zavzeli za pravico, saj sta bila Carlos in Smith leta 2019 celo sprejeta v ameriško olimpijsko in paraolimpijsko dvorano slavnih, leta 2016 pa sta prejela tudi odlikovanje takratnega predsednika Baracka Obame.
Brez protestov v Tokiu
Podobnih protestov pa na bližajočih se poletnih olimpijskih igrah v Tokiu ne bo mogoče videti. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je namreč januarja 2020 izdal smernice k 50. členu Olimpijske listine. Smirnice razlagajo prepoved vseh protestnih dejanj športnikov na igrišču, v olimpijski vasi in med vsemi olimpijskimi slovesnostmi. Prepovedana so kakršnakoli politična sporočila, signali, oblačila, geste, klečanje ali zavračanje protokola. Izražanje pa športnikom dovoljujejo le na novinarskih konferencah, med intervjuji in na spletnih medijih. Smernice so nastale kot odziv na protest dveh ameriških športnikov na lanskih vseameriških igrah. Sabljač Race Imboden je med himno in podelitvijo medalj pokleknil, medtem ko je metalka kladiva Gwen Berry iz protesta visoko dvignila stisnjeno pest.
Kot uvod in pojasnilo k smernicam je MOK zapisal, da so igre primer harmoničnega sobivanja najboljših športnikov sveta in bi zato morale ostati nevtralne. Brez politično, religiozno ali etnično naravnanih dejanj. Pravijo, da spoštujejo mnenja vsakega posameznika in športnikov ne želijo utišati. Ampak jim sporočiti, da OI niso primeren kraj za mešanje športa in politike.
Od iger v nacistični Nemčiji do tesnih političnih povezav s Kitajsko in Rusijo
Vendar pa prav delovanje MOK in preteklih olimpijskih organizatorjev kaže nasprotno. Eden bolj zgovornih primerov je zagotovo združen nastop Severne in Južne Koreje pod enotno zastavo na ZOI v Pjongčangu leta 2018, ki naj bi dokazal, da lahko šport pripomore k miru na Korejskem polotoku. Plemenito dejanje, ki pa je hkrati tudi skrajno politično.
Politiki je MOK podlegel že daljnega leta 1936, ko je olimpijske igre v Berlinu kot propagandni material uporabila nacistična Nemčija. Hitler je želel na igrah dokazati superiornost arijske rase in je zato prepovedal sodelovanje vsem nearijskim športnikom. Da ne bi nakopale sramu Nemčiji, naj bi judovskim športnikom nastop onemogočile tudi nekatere druge države. MOK je z organizacijo iger v Berlinu Hitlerju dal priložnost, da se svetu predstavi kot dober vodja in še lažje zakoraka v drugo svetovno vojno.
Apolitičnost, ki jo skuša Mednarodni olimpijski komite poudariti s smernicami k 50. členu listine, pa ni bila prisotna niti, ko so zaradi politike apartheida nastop prepovedali Južnoafriški republiki. Pred tem je država nastopala samo z belimi športniki. Kar je MOK videl kot notranji konflikt države, v katerega se ni želel vključevati. Po pritiskih temnopoltih športnikov je leta 1964 Južnoafriški republiki prepovedal nastop na OI. Vrnitev ji je omogočil šele 1988, ko so sprejeli deklaracijo proti apartheidu v športu.
Mnogi MOK očitajo tudi pretesne politične povezave z velikimi športnimi narodi, kot sta Kitajska in Rusija. Predvsem opozarjajo na organizacijo iger v Pekingu leta 2008. Z igrami je želela Kitajska svet prepričati, da bo v prihodnosti poskrbela za svoje ljudi. Kmalu je postalo jasno, da so se razmere v državi le še poslabšale. A MOK to ni odvrnilo od vnovičnega sodelovanja za ZOI v Pekingu leta 2022. Kritike letijo tudi na račun iger v Sočiju 2014, ki jih nekateri vidijo celo kot prevaro, saj je Rusija v tem času sponzorirala nacionalno dopinško sceno, zaradi katere je kasneje izgubila štiri medalje.
Dvoličnost ali skrb za politično neopredeljen dogodek?
Zdi se, da MOK ne nasprotuje vsej politiki, ampak le taki, od katere nima neposredne koristi. Z novimi pravili politike in športa ne ločuje na ravni organizacije, ampak to pričakuje le od športnikov. Ti s protesti opozarjajo ne zatiranje temnopoltih, pravice manjšin in drugih marginaliziranih skupin – na probleme, v katere so vključeni tudi sami. MOK s prepovedjo atletom le jemlje priložnost, da svet, tako kot Smith in Carlos davnega leta 1968, opozorijo na krivice in sprožijo spremembe.
