Kako zasebnost počasi izginja
Z razvojem tehnologije zasebnost postopoma izginja, nenehen družbeni nadzor je veliko bolj cenjen kot individualnost posameznika.
Zasebnost so skozi zgodovinska obdobja dojemali zelo različno. Na začetku kot nasprotje javnemu in političnem življenju, ki je takrat pomenilo najpomembnejši del javne sfere. Zasebnost označuje življenje za “štirimi stenami”, v zaprti skupnosti, kjer vrednote in norme niso nujno enake tistim, ki jih delimo z družbo. V novejši zgodovini pa jo povezujemo z razvojem tehnologije, ki jo vedno bolj krči, zato so se mnogi začeli spraševati, ali zasebnost še sploh imamo.
Zasebnost in razvoj tehnologije
Tehnologija nam je brez kančka dvoma olajšala vsakdanje življenje. Pretok informacij je nedvomno hitrejši, podatki so nam dostopni na vsakem koraku, statistične obdelave in akumulacija podatkov so postale neprimerno lažje. Prva in verjetno največja žrtev tehnologije je zasebnost. Ljudje na spletnih omrežjih delimo podatke, ki na žalost lahko končajo v lasti velikih oglaševalnih podjetij, hekerjev ali kriminalcev. O tem, kdo jih zbira in analizira, ne odločamo sami. Vedno več podjetij se odloča za trženje preko družabnih omrežij, s pomočjo katerih zbirajo podatke o potencialnih strankah. Na podlagi naših navad in interesov nam ponujajo oglase, ki bi nas utegnili zanimati in tako povečati možnost njihovega dobička.
Digitalna diktatura nadzoruje prebivalce Kitajske na vsakem koraku.
Razvoj tehnologije je prav tako omogočil zbiranje biometričnih podatkov ne glede na to, ali na družabnih omrežjih sploh “obstajamo” ali ne. Z namenom identifikacije se zbirajo podatki o naših fizičnih lastnostih: naši prstni odtisi, prepoznava glasu, podatki o naši očesni mrežnici in šarenici ter DNA. Potrošniška spletna stran Comparitech vsako leto preverja podatke o tem, kdo zbira in obdeluje največ podatkov. Najbolj sveži podatki iz leta 2019 kažejo, da največ tovrstnih informacij zbira ravno Kitajska, medtem ko sta se na zadnjem mestu znašli Portugalska in Irska. Slovenija se je na lestvici znašla v sredini. Comparitech je v svoji analizi o akumulaciji naših biometričnih lastnosti obseg rabe teh podatkov opredelil s točkami. Kot omenjeno je največ točk, kar 24 od 25, zbrala Kitajska in si tako pridobila naziv najbolj nadzorovane države na svetu.
Akumulacija biometričnih podatkov je več kot dobrodošla z vidika varnosti, kljub temu pa vzbuja modernim družbam mnogo dvomov. V napačnih rokah podatki kar hitro postanejo nevarni, strokovnjaki pa menijo, da pomenijo dokončno izgubo zasebnosti.
Kultura iskrenosti
Leta 2014 je državni svet Ljudske republike Kitajske objavil dokument, ki vsebuje podrobnosti oblikovanja novega sistema ocenjevanja državljanov. Ta je bil vse do sedaj prostovoljen, z letom 2020 pa je postal obvezen. Tako imenovana nacionalna lestvica zaupanja ali sistem javnega slovesa državi omogoča, da ocenjuje prav vsakega državljana. Z neprekinjenim nadzorom preko kamer, ki so povsod po mestih, spremljajo vsakdan prebivalcev in jih na podlagi tega nagradijo z bonitetnimi točkami oz. kaznujejo z odvzemom točk. Ljudi uvrščajo v tri skupine: zaupanja vredne, povprečne in zaupanja nevredne.
Ideja o takšnem nadzoru vsekakor ni nova, je pa v primerjavi z vsemi drugimi programi, ki beležijo podatke o nas, veliko bolj radikalna. Sistem je bil razvit z namenom, da bi izboljšali zaupanje in varnost državljanov, posledično bi ustvarili kulturo iskrenosti. Vrednota iskrenosti, na kateri gradijo prihodnost, se bo tako izražala na družbeni in individualni ravni in bo krojila usodo prebivalcev. Od pridobljenih točk je odvisno, ali bo posameznik lahko dobil ugoden kredit, ali bo lahko potoval s hitrim vlakom ali letalom in kakšno šolo bodo obiskovali njegovi otroci.
Uvedba podobnih sistemov nadzorovanja tudi v drugih državah je samo vprašanje časa. Avtoritarni sistem zagotovo ni nekaj, česar si želijo demokratične države, ki temeljijo na zasebni lastnini in lastni avtonomnosti. Od teh se lahko v primeru takšnega sistema samo poslovimo, saj bomo opazovani na vsakem koraku. Nevidna kletka, katere ogrodje predstavljajo napredne kamere, bi pod vprašaj postavila zasebnost posameznikov in posameznic. Preplah zaradi tehnološkega nadzora za zdaj še ni potreben, kljub temu pa se je smiselno vprašati, kaj bi za nas pomenil: ali bi pristali na lestvici zaupanja ali nezaupanja vrednih?
