V tej ediciji vas bom popeljala do treh izjemno pomembnih gradov oziroma dvorcev v našem domačem mestu oziroma v njegovi neposredni okolici, do njih pa se na ogled lahko v pomladnem vremenu odpravimo kar s kolesom.
Gradove so sprva gradili predvsem na strmih pobočjih s težkim dostopom zaradi obrambne funkcije, v 16. stoletju pa so začeli gradnjo bogatih dvorcev v nižinah, ki so imele še zgolj reprezentativno in bivanjsko funkcijo.
V centru okrnjen, a še vedno razkošen
Mariborski mestni grad je dal pozidati cesar Friderik III. Leta 1478 zaradi grožnje in nevarnosti madžarskih in turških vpadov. Sprva je to bila preprosta enonadstropna stavba, ki je stala vzporedno z vzhodno stranico starega mestnega obzidja ob potencialno najbolj ogroženih Ulrikovih mestnih vratih, skupaj z obzidjem pa je tvorila notranje dvorišče, piše Renata Komić Marn za spletni portal Mariborart.si. Sicer preprosta poznogotska zgradba je bila podkletena in obokana ter brez bivalnih prostorov.
Mestni grad je bil v zakupu in zastavi kar 93 let (1497–1590).
Po turških vpadih leta 1532 so morali grad in poškodovano mestno obzidje obnoviti, kar so izvedli italijanski arhitekti pod vodstvom Domenica del’Allia, ki so dogradili grajsko obrambno bastijo in okrepili mestno obzidje. Prvo večjo prezidavo gradu so naredili po letu 1620, takrat je namreč dvor podedovala rodbina Khisl. Prizidali so južni trakt in štiri vogalne stolpiče, s čimer je grad pridobil reprezentativen videz. Dvajset let kasneje, po letu 1640, so oblikovali še južno fasado in zgradili slopasta arkadna hodnika, ki sta povezala zahodni in jugozahodni stolpič. Do leta 1686 je grad pridobil bogato baročno rezidenčno podobo, za kar je bil zaslužen Janez Jakob II. grof Zwickl-Khisl, ki je dal sezidati upravno-gospodarsko poslopje, novi stanovanjski stolp in dva grajska trakta.
Druga pomembna faza prezidav datira v prvo polovico 18. stoletja, zanjo so bili zaslužni grofi Brandis, ki so leta 1727 naročili obnovo vogalnih stolpičev, temu pa sta sledili tudi povezava viteške dvorane z vzhodno ložo in obnova zunanje fasade. Med letoma 1947 in 1750 so zgradili tudi bogato baročno stopnišče, ki ga odlikujeta fasada konkavnih oblik ter razkošno kiparsko in štukaturno okrasje. Nad kapelo so prav tako prizidali oratorij, ki so ga povezali s poslopjem. Leta 1750 pa so nadzidali bastijo in tam uredili tudi stanovanjske prostore.
Danes je podoba nekdanjega gradu žal močno okrnjena, saj so pred letom 1795 odstranili vse stolpiče razen enega, dve leti kasneje pa so odstranili še mestna Ulrikova vrata. V 19. stoletju so še dodatno spremenili grajski kompleks, saj so leta 1843 za eno nadstropje povišali upravno poslopje, leta 1871 pa podrli južni grajski portal in severno mestno obzidje. Danes je v mestnem gradu Pokrajinski muzej Maribor.
Višek poznobaročne arhitekture
Grad v Betnavi se je prvič omenjal že leta 1319, in sicer z imenom Wintenaw, prvi možni naročnik prvotnega dvorca pa je viteška družina Winden. V začetku 16. stoletja je lastništvo prešlo k plemiški rodbini Ausperg, vendar se je menjalo že leta 1555, ko so gospoščino prodali Luki Szekelyju. Tudi v njegovi lasti ni dvorec ostal kaj dolgo, saj so leta 1587 lastniki postali Herbersteini, ki so ga imeli v lasti vse do leta 1677, ko je grad kupil Janez Jakob grof Khisl. Dvorec naj bi leta 1685 pogorel, obnovili pa naj bi ga grofi Brandis, ki so ga podedovali šele leta 1727.
V Vischerjevi topografiji iz leta 1681 je Betnava upodobljena kot renesančni dvorec, in sicer enonadstropna stavba s štirimi trakti in vogalnimi stolpi. O prvotnem srednjeveškem dvoru ni na voljo nobenih podatkov, prav tako pa ni točnega podatka, kdo je naročnik renesančnega dvorca. Glede na domnevni čas nastanka (1530–1580) bi to lahko bili Auspergi ali Szekelyji. Današnjo poznobaročno podobo naj bi dvorec dobil v 18. stoletju v času Henrika grofa Brandisa, prezidava in kapela pa naj bi bili delo arhitektov Janeza Nepomuka Fuchsa in Jožefa Hueberja, ki je domnevni soavtor baročne gradbene faze.
V bližini betnavskega dvorca naj bi bilo pogreznjeno “belo” oziroma “staro” mesto.
Baročno predelavo je pridobil zgolj glavni, severni trakt, v sredini katerega so postavili osrednji in največji paviljonski rizalit. Ob straneh na obeh vogalih močno izstopata stranska paviljona. Osrednji vhodni rizalit je bogato členjen z okrašenimi okenskimi okvirji in korintskimi stebri ter balkonom, zaključuje pa ga manjše trikotno čelo, okrašeno s putoma. Fasada je razgibana s poslikavo, ki posnema lizene in rustiko v pritličju. K desnemu paviljonu so dozidali še visoko dvoetažno kapelo (letnica 1781), ki ruši stavbno simetrijo.
Čeprav je dvorec nekoč imel štiri trakte s sklenjeno zasnovo, ima danes zgolj tri, saj so prečni južni trakt z dvema stolpoma porušili, vendar ni znano, kdaj. Umetnostni zgodovinar Ivan Stopar domneva, da so ga porušili v drugi četrtini 18. stoletja, vendar je na upodobitvi jožefinskega zemljevida 1763–1787 štirikotna sklenjena zasnova še vidna. Na začetku 20. stoletja so odstranili tudi stolpič na strehi kapele in mansardna okna s strehe glavnega trakta. Danes dvorec nima prave namembnosti in žal počasi propada, četudi velja za najlepši poznobaročni profani spomenik na Štajerskem.
Veličastna kulisa historistične prezidave
Dvorec Viltuš, ki je ob glavni cesti v smeri Radelj v Spodnjem Slemenu, je od Maribora oddaljen približno 10 kilometrov. Sprva je bil preprosta dvonadstropna graščina, ki jo je leta 1625 dal zidati baron Vid Žiga pl. Herberstein. Njen prednik, stari viltuški grad, je stal namreč na visokem pobočju hriba Tičnica nad današnjim dvorcem. Ivan Stopar v svoji monografiji Gradovi na Slovenskem piše, da je sredi 18. stoletja takratni lastnik Anton grof Rabatta dvorcu dal prizidati pritlični trakt s kapelo, ki je v letu 1755 pridobila značaj javne cerkvene stavbe.
Historistično so dvorec predelali med letoma 1885 in 1905, takrat je bil dvorec v lasti Jakoba Badla. Prve načrte za njegovo predelavo je izdelal dunajski arhitekt Emil von Schnizer, vendar so dela izvedli po veliko kvalitetnejših načrtih iz leta 1903, ki jih je izrisal graški arhitekt Hans Pruckner. V predelavi je dvorec dobil izjemno razgibano in bogato historistično razčlenjeno fasado v maniri nemške renesanse in mostovž (most), ki je povezoval dvorec z oranžerijo (to je pokrita stavba, namenjena prezimovanju citrusov in drugih eksotičnih rastlin). Fasado členi slikovita arhitekturna kompozicija, ki jo preseka visok štirioglat stolp, ki ga krasijo pristrešni stolpičasti ogelni pomoli.
Historistična prezidava Viltuša je v svoji kakovosti na slovenskih tleh edinstvena. Leta 1971 so za potrebe doma za upokojence dvorec sicer temeljito in kakovostno prenovili, vendar pa je v letu 1989 žal izgubil namembnost in od takrat naprej propada. Omenjena oranžerija se je že porušila, prav tako pa je izropana in uničena tudi notranjost dvorca, ki je ljudem sedaj popolnoma nedostopna.
Martina FRANGEŽ
Martina FRANGEŽ
