[POD ŽAROMETI] Na Erasmus s Katarino Tement

Na prvi pravi pomladni dan letošnjega leta, ki je bil napolnjen s sončnimi žarki, smo se s Katarino ujeli v mariborskem mestnem parku.

Ob hitrih vprašanjih, ki smo jih pripravili, da smo razbili začetno tremo in odmislili kamero (ki jo je Katarina veliko bolj vajena držati v roki in usmerjati sama, kakor pa sedeti pred njo), smo spoznali, da Katarina, sicer študentka psihologije, ni “tipična” predstavnica svoje generacije. Najljubši del dneva so ji jutra, ko lahko poje dober zajtrk in prebere nekaj vrstic knjige. Stres odpravlja s pomočjo joge in meditacije, ob dobrih dnevih najraje prisluhne salsa glasbi. Ob vsem tem, pa je skrit hobi našla v kvačkanju.

Na videz krhka, v resnici pa predvsem izjemno mila, prijazna in umirjena, nam je skozi intervju zaupala vse skrivnosti in čare Erasmus izmenjave. To priložnost je dekle, ki prihaja iz vasi v občini Markovci, zajelo s polno žlico in priložnost za odhod v tujino izkoristilo ne enkrat, pač pa kar dvakrat!

“Vse poti vodijo v Rim” … Katarino pa v Nemčijo in na Portugalsko

Veliko študentov se skozi študijski proces poigrava z idejo o Erasmus izmenjavi. Ideja študija v tujini se namreč sliši zelo boemsko, filmsko in mikavno, vendar se pri večini proces ustavi že ob sami misli na vse, kar je treba urediti za tovrstno izkušnjo.

Katarina ob tem poudari, da je “pomembno, da začutiš željo, da se odpraviš na izmenjavo in da to ni pritisk iz okolice.”

V želji po tem, da svojega dela psihologinje ne bi opravljala samo preko računalnika, se je odločila, da se bo na dodiplomskem študiju odpravila na opravljanje prakse v nemško velemesto Berlin. 

In ker je bila nad izkušnjo v Nemčiji tako navdušena je, ko se je za Erasmus izmenjavo odločila drugič, iskala popolno nasprotje. Če je v Nemčiji, kjer je bivala sredi betonskega velemesta, delala tako kot je značilno za Nemčijo: vse po “reklcih”, nadure pa so postale vsakodnevna stalnica, je na Portugalskem, kjer vse teče nekoliko bolj počasi bila le v procesu učenja.

Spakirati življenje v dva kovčka in oditi v neznano

Po tem, ko urediš vso potrebno dokumentacijo, skleneš Erasmus pogodbo, izvedeš intervjuje z delodajalci, dobiš službo, se zaposliš, opraviš oglede stanovanj (ki jih seveda izvajaš na daljavo), najdeš stanovanje, urediš zdravstveno zavarovanje, se začne pakiranje. Kako svoje življenje spraviti v dva kovčka in zapustiti varno domače okolje?

Katarina v smehu odgovarja, da “definitivno potrebuješ dva kovčka. Enostavno tako dolgo pakiraš in sortiraš, dokler v kovčku niso samo stvari, ki jih boš zares potreboval.” Izbor morda lahko v naprej predvidiš le toliko, da se (če je le možno) na izmenjavo odpraviš v toplejših mesecih, ko so oblačila lažja in v kovček ni treba spraviti velike puhovke.

Seveda pa je selitev zelo stresna in čustveno naporna. Katarina se spominja, da je prvih nekaj dni na izmenjavi kar prespala in se šele nato začela spoznavati s svojo okolico. In če se je obakrat znašla v vrtincu občutkov, da mora vse čare mesta izkusiti takoj, se je morala zavedno ustaviti in sama sebi dopovedati, da v tem mestu sedaj živi in ni zgolj na izletu.

Izkušnje, ki jih dobiš zgolj v tujini

Seveda ob koncu pogovora nismo mogli mimo zabavnih izkušenj in anekdot, ki se jim danes le smeji. Tako se spominja, da ni bilo nič nenavadnega, če je na čisto običajni vožnji s podzemno železnico v Berlinu sedela ob najbolj tradicionalnem starejšem paru, nasproti njih pa je sedela oseba oblečena v mačji kostum. “Navaden dan v Berlinu.”

Na Portugalskem pa se je mučila z učenjem portugalskega jezika, na njeno nesrečo se je v razredu znašla s samimi govorci iz skupine romanskih jezikov, zato je bil njen slovanski naglas še toliko bolj izrazit, ure pa izjemno naporne sploh, če je v predavalnici sedela sama s profesorico. In kot da to še ni dovolj, ji je lepega dne (po tem, ko je ‘ghostala’ svojo profesorico portugalščine) ta potrkala na vrata stanovanja.

V uri, ki je minila prehitro, nas je Katarina s svojimi slikovitimi opisi popeljala v nemško prestolnico in nam pričarala portugalsko umirjenost. Zagotovo pa nas je navdušila nad možnostjo Erasmus izmenjave in potrdila, da se resnično splača izpolniti sleherni dokument, ki lahko vodi na nepozabno izkušnjo. In za vse, ki se poigravate z mislijo o izmenjavi, Katarina polaga na srce:

“Pomembno je razmisliti o tem, kaj si želimo pridobiti iz Erasmus izkušnje, predvsem pa, da svoje izkušnje ne primerjamo in vrednotimo na podlagi drugih. Naj vas ne zaustavi papirologija, ker je izkušnja vredna vsakega izpolnjenega papirja.”

Rebeka MIKŠA
Marcel VRBNJAK, Katarina TEMENT, osebni arhiv
Marcel VRBNJAK