Poletno branje: Mihalopulu in Lapuh Maležič

Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico je roman grške pisateljice Amande Mihalopulu, v katerem spoznamo Mario, rojeno v Nigeriji staršem grškega porekla. Pri devetih letih se s starši vrnejo v Grčijo, kjer kmalu spozna Anno, iz Pariza preseljeno v Atene. Občutek tujstva v novi domovini ju nenadoma poveže in tako stketa neločljivo in usodno prijateljstvo.

Njun odnos je izjemno zapleten in v bistvu že kar toksičen. Maria je divji otrok, ki se v Atenah ne počuti domače in nima nobenih prijateljev. Ko spozna Anno, ki je bila vse, kar ona ni – lepa, uglajena, svetlolasa, karizmatična – jo to tudi izjemno pritegne. Zaželi si njenega prijateljstva in je zanj pripravljena storiti prav vse, kar pa Anna nenehno izkorišča, njuno prijateljstvo pa se začasno prekine zaradi temne skrivnosti.

Med Atenami in Parizom

Dogajalni prostor romana je tako v Atenah kot tudi v Parizu, saj Maria večkrat obišče prijateljico, ki je na Akademiji študirala slikarstvo in živela pri očetu, ki je ostal v Franciji. V obeh mestih sta dekleti živeli skorajda boemsko življenje in debatirali o filozofiji, politiki in svobodi.

Roman skozi njun odnos nenehno reflektira duh časa in politike. Deklici sta se namreč v Grčijo preselili v času ponovne vzpostavitve demokracije; Anna in njena mati Andigoni pa sta se navduševali nad socialno revolucijo, francoskimi teksti, svobodo in feminizmom. Z njima pa se je protagonistka udeleževala tudi političnih shodov. Obe z Anno sta močno zavračali totalitarizem, tiranijo in suženjstvo. Simpatizirali pa sta z anarhizmom, revolucionarji in predvsem močno zavračali kapitalizem. Razrednega boja se je vsaka lotevala na svoj način: Maria z angažirano umetnostjo, shodi in plakati, Anna pa ga je želela načeti od znotraj, saj je bila prepričana, da je to edini pravi način.

Slog je izjemno modernističen, pripoved pa nelinearna in od bralca zahteva veliko mero koncentracije. Saj pripovedovalko Mario sedanjost nenehoma privede do spominov iz preteklosti, ki so tudi zelo fragmentirani, kar zaradi kvalitetnega pisanja deluje in ni moteče.

Gre za pretresljiv roman, ki ne reflektira le časa in političnih nemirov, temveč izpostavlja tudi vprašanje lastne identitete, travm iz preteklosti in osebne svobode.

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven

Knjižni prvenec Jedrt Lapuh Maležič je duhovit prikaz težnje po poduhovljenosti in odmiku od resničnega sveta in hkrati kritika teh. Skozi oči prvoosebne pripovedovalke Veste spremljamo njen poskus razsvetljenja v Indiji.

Osrednjo pripoved o iskanju poduhovljenosti popestrijo na trenutke grobe, vulgarne prispodobe ali opazke glavne junakinje. Te kažejo na njeno razmišljanje, zato zgodbo postavijo v popolnoma drug kontekst. Glavna junakinja ima godrnjav ton, zviška gleda na revnejše, hkrati pa ima tudi rasne predsodke. Obnaša se kot razvajena Evropejka z večvrednostnim kompleksom. Na eni strani močna vera v duhovnost, ki naj bi predstavljala višek idealov etičnosti. Na drugi strani pa obsojanje in zaničevanje ljudi okoli sebe. Opozarjata na problematiko osredotočanja na osebnostno rast, ki v resnici vodi zgolj v egoizem in zatiskanje oči pred resničnostjo. Najdemo lahko veliko ironičnih vložkov, cinizem pa prežema celotno pripoved.

Potovanje po Indiji in duhovna šola v Sloveniji

Zgodba se giba v dveh časovnih obdobjih. Dejansko dogajanje se nanaša na potovanje po Indiji, medtem ko drugo obdobje obsega čas po potovanju, ko protagonistka v Sloveniji odpre duhovno šolo in svojim učencem predaja popačeno različico zgodbe, za katero se zdi, da jo je sama sprejela kot resnično. Kljub temu da v Indiji ne najde tega, kar je iskala, pa si še naprej zatiska oči. Zaznamo lahko močen vpliv njenega odnosa s starši, a se od svoje travme raje umakne in se zapre v svoj balonček s privrženci.

Vse morebitne težave, ki so tako ali drugače vplivale nanjo, nakazujejo na njeno sebično naravo. Z bolečo željo po pozornosti in dokazovanju gleda egoistično tudi na smrt svojih staršev, saj ji smrt očeta predstavlja zgolj nadležno breme, medtem ko o mamini smrti razmišlja izključno z vidika osebne koristi. Zviška pa gleda tudi na druge ljudi. Od svojih učencev pričakuje popolno pokornost in bolestno vero vanjo kot duhovno učiteljico. Medtem ko se zaradi samovšečnosti in samopotrditve celo prepriča, da je zmožna zgolj s svojo energijo pozdraviti možgansko kap.

Protagonistkin miselni tok in odziv na določene situacije lahko razumemo kot kritiko newageevskega gibanja. Ki pretirano poudarja individualizem, osebno rast in duhovni odmik od realnega življenja. Roman zaradi svoje berljivosti bralca pritegne k branju in ga s svojim ciničnim pogledom tudi zabava, hkrati pa spodbuja k razmisleku o sodobnem življenju.

 Martina FRANGEŽ, Ana LAH
 Pixabay, Založba Modrijan, Založba Litera