KulturaSpekter

Poletno branje: Walsh in Lerch [RECENZIJA]

Knjigi: Moški, ki ni poklical & Kmetica

Rosie Walsh: Moški, ki ni poklical

roman, recenzija, recenziji, Moški, ki ni poklical, Rosie Walsh, Mladinska knjiga, poletno branje

Moški, ki ni poklical je ljubezenski roman (proglašen za romanco leta 2018) britanske pisateljice Rosie Walsh in tudi prvi roman, ki ga je avtorica izdala s svojim imenom, saj je pretekle štiri podpisovala s psevdonimom Lucy Robinson. Dogajanje romana je postavljeno v leto 2016 v Stroud (Gloucestershire), manjši kraj v Veliki Britaniji, London in tudi v sončni L.A.

Kot vsaka ljubezenska zgodba se tudi ta začne s srečanjem neverjetnega moškega, v katerega se glavna protagonistka Sarah takoj zaljubi. 37-letnica živi v Los Angelesu, ima izjemno službo, vsako leto pa se vrne v Anglijo. Na obletnico prometne nesreče, ki se je zgodila pred 12 leti in v kateri je izgubila mlajšo sestro. Med sprehodom ob kraju nesreče sreča Eddieja in se vanj močno zaljubi. Skupaj preživita teden dni, nato pa se Eddie odpravi na potovanje. Preden se njune poti ločijo, ji izpove čustva in obljubi, da jo bo poklical … Le da je ni.

Medtem ko je Sarah prepričana, da se mu je nekaj zgodilo, jo prijatelji pregovarjajo, naj zaradi preprostega razloga – da je pač ne želi poklicati – pozabi nanj. Protagonistka kljub temu usmeri vse moči v to, da bi razkrila resnico in ga našla. Ali ji bo uspelo? Bo sploh izvedela, zakaj je ni poklical?

Čeprav je začetek prav klišejski, saj se protagonistka na smrt zaljubi zgolj v pičlih sedmih dneh in si življenja brez tega moškega ne more več predstavljati, je zgodba napeta, konec pa nepričakovan in presunljiv.

Lik dela zanimiv tudi karierna usmeritev, saj Sarah vodi prostovoljno društvo Rdečih noskov, ki ga je ustanovila sama. V primerjavi z večino tovrstnih romanov gre za nekaj svežega, saj so protagonistke navadno pisateljice ali novinarke. Kljub zanimivi zgodbi – skozi dialoge dobimo vpogled tudi v dogajanje leta 2016 v Brexitu – in šokantnemu preobratu se zdi, da je Sarah preprosto pretiravala z vsemi čustvenimi izpadi, nenehnimi klici in sporočili ter obsesivnim iskanjem moškega, ki ga je navsezadnje poznala le teden dni.

Noëmi Lerch: Kmetica

roman, Kmetica, recenzija, recenziji, Noëmi Lerch, Litera, Založba Litera, poletno branje

Nagrajena knjižica Lerchove je bolj izpoved kot pripoved o življenju Kmetice in njene Pomočnice. Napisana je iz zornega kota Kmetičine Pomočnice. Literarni kritiki so jo označili kot zasanjano, sama pa bi si na tem mestu celo drznila uporabiti izraz patološka osebnost. Pomočnica je namreč zasidrana v preteklosti in je pod močnim vplivom travm zaradi izgube partnerja in starih staršev. Z njimi se v mislih tudi pogosto pogovarja ter jih videva v hiši in zunaj nje. Bralec se pogosto sprašuje, ali gre za njene (zablojene) predstave ali resnično dogajanje. Pomočnica se zdi skrajno osamljena, hkrati pa sem njeno tesno povezanost s Kmetico in že skoraj oboževanje le-te dojela kot nekaj nenavadnega in nezdravega.

Čeprav je naslov Kmetica, spremljamo drugo skrajnost prizemljenosti, praktičnosti in razuma, ki ga predstavlja – sanjavost, patološkost in nesamostojnost. Pomočnica je vse to, kar Kmetica ni. Vendar pa lahko kljub temu spremljamo Kmetičin vpliv, saj Pomočnico prav trdo delo na kmetiji postopoma pripravlja na samostojno življenje.

Praktično nemogoče je tukaj govoriti o zgodbi ali fabuli, saj je celotno delo sestavljeno iz krajših zgodb, nostalgičnih pripovedih o vsakdanjih opravilih, dejanjih in doživljanju medsebojnih odnosov. Delo govori izključno o vsakdanu na kmetiji in se osredotoča zgolj na minimalistične detajle v miselnem toku Pomočnice. Nenavadno je, da imajo živali na koncu edine imena, kar daje občutek, da se Pomočnica bolj poistoveti z njimi kot pa z ljudmi, saj se ji zdijo resničnejše in bolj človeške kot kdorkoli drug. Doživlja jih živo in tako predstavljajo mejo med zasanjanostjo in realnostjo.

Čeprav je knjiga nagrajena, me ni prepričala, ker v njej ne vidim dodane vrednosti. Dialogi so predstavljeni zgolj s pomočjo tehnike toka zavesti, kar še poveča občutek odmaknjenosti. Kljub izdelanemu slogu pa so mikrozgodbe nekoliko nametane in brez pravega pomena. In menim, da dober slog in jezik nista dovolj, da bi lahko neko delo razglasili kot dobro in kakovostno. Nasploh pri leposlovnih delih že rahlo pogrešam protagoniste, ki niso najbolj osamljena in patološka bitja na svetu, pa ne zato, ker sama to nisem, ampak zato, ker verjamem, da je odmaknjenost že prežvečena.

 

 Martina FRANGEŽAna LAH
 Unsplash, Mladinska knjiga, Založba Litera

Sorodni članki

Back to top button