Štajerci smo zelo strastni glede svoje spevne govorice, pri pisni komunikaciji pa se nam mnogokrat kaj zalomi. Vsako narečje namreč tako ali drugače odstopa od “čistega”, knjižnega slovenskega jezika. Pri tem pa štajerščina ni prav nobena izjema. Zato preveri pravopisne napake, ki rade krasijo naše pisne izdelke.
Če želiš vedeti kam greš, moraš vedeti od kod prihajaš
Začnimo s številnimi predlogi, ki nam predstavljajo preglavice. Če si rojen v Mariboru, prihajaš iz Maribora, in ne z Maribora, saj nisi na njem. Ko se čez vikend odpraviš na naš lep hrib, pa se nato vračaš s Pohorja in ne iz Pohorja, saj v njegovih globočinah ne rudariš (sicer odličnega) pohorskega tonalita.
Druga situacija, kadar nam predlogi povzročajo preglavice, so situacije, ko ne znamo oceniti pred katero besedo oz. besedno zvezo naj bi uvrstili predlog s in pred katero z. Če ti pri tem ne pomaga posluh, ti ne preostane nič drugega kot stari dobri ta suhi škafec pušča, v katerem najdemo vse soglasnike, pred katere moramo uvrstiti predlog S. Pred vse ostale spada predlog Z.
Prav tako pa nas jezita predloga k in h. H uvrsti samo pred besede, ki se začnejo na G ali K, povsod drugod bo dober K. Greš k Maji ali pa h Gašperju.
Fsak med nami res več ni najbolj normal’n
Sledi cela vrsta novih priložnosti za napake. Štajerci zelo radi dodajamo ali pa odvzemamo črke. Tako radi ukinemo samoglasnike na raznoraznih koncih besed – npr. imate postane mate, ubogi bogi, hodila hodla in normalen normaln. Nisem se ponosno štajersko spremeni v nisn, v-ji pa se radi prelevijo v f-je – vsaki postane fsaki, –nj pa –jn.
Keri napiše konj kojn, je mogoče kr oboje. Včasih sploh ne vemo več, če je bolše, da se črke zamenjajo, ali morda, da jih sploh ni? Štajersko legendarne pa so tudi zamenjave g-ja in k-ja – gdo in gdaj.
View this post on Instagram
Res moraš al samo moreš?
Židana dilema, ki krepko presega meja Štajerske, je razlikovanje med uporabo glagolov moči in morati. Moči nakazuje, da si nekaj sposoben narediti, medtem ko morati izraža nujnost uresničevanja nekega dejanja.
Ko nekaj lahko narediš, torej moreš; ko si v to prisiljen, pa moraš. Moraš umreti, moreš (in zmoreš) pa se potruditi spoštovati pravopisna pravila.
Totih napak mogoče ni povsod, so pa na večih krajih
Večih preprosto ni knjižna beseda, tako kot nista knjižni sma ali boma. Četudi dvojino uporabljaš napačno, pa si morda zaslužiš trepljaj po rami, saj je nekateri sploh ne uporabljajo (Štajerci na skrajnem jugu – Brežice, pogled upiramo k vam).
Štajerci se radi pozabavamo tudi pri sklanjanju moških imen od rodilnika naprej – si videl Tinčka ali si vido Tinčeka? Nazadnje pa naj omenimo vir bolečine vsakega ljubitelja našega krasnega jezika – kvazi vikanje oz. polvikanje. Morda bolj razširjeno v pogovorni rabi, a nič manj kritično. Če nekoga želiš vikati, ga vikaj. Če ga želiš tikati, ga tikaj. Če nisi prepričan, ga vikaj ali vprašaj. Samo ne reči nekomu boste želel ali boste prišla, ker to res ni ničemur podobno.
Sara VOCOVNIK
Instagram
