Problemi študentskih družin v času karantene
Sva Rok in Anja, študenta, srečna zakonca in novopečena starša. V teh časih se srečujeva z veliko pomisleki, saj bereva različne komentarje, ki žalijo ali podcenjujejo mlado generacijo.
Vse študente dajejo v isti koš in ne pomislijo, da smo mladi vseeno temelj družbe, da se glede na družbeno stanje še kako trudimo ustvariti prihodnost. Veliko energije usmerimo v življenje, ki je bilo pred nekaj desetletji za mlade “normalno” (družina, lastno stanovanje, služba ipd.).
Izpoved Roka in Anje, ki sta starša študenta
“Prvi pomislek ob karanteni je bil pozitiven, saj smo v mislih imeli le to, da bomo kot družina več skupaj in se bomo imeli čas še bolj povezati. Kmalu pa nas je miselnost ponesla širše. Prva vprašanja so se navezovala na opravljanje obveznosti na fakulteti. Število predavanj in obveznih vaj se ni skrčilo, le prestavilo v e-učilnice. Prvi problem je bil, kam bova dala sina, ko se nama obveznosti prekrivajo. Vrtec, prijatelji in stari starši so odpadli. To, da pa je študij bolj naporen kot v fizični obliki, najbrž ne rabiva podarjati. Veliko je dela za računalnikom, dela, ki ga moraš dodatno narediti doma, seminarskih nalog, dnevnikov ipd. Vse skupaj nanese veliko več, kot bi sicer, tako da je tisti skupni čas z družino bolj okrnjen kot prej.
Drugi pomislek se je zgodil takoj, ko sva videla, da študentskega dela ni več možno opravljati. Res je, da bomo redni študentje dobili enkratno nadomestilo v vrednosti 150 evrov. Je pa ta znesek bistveno manjši kot znesek, ki sva ga dobila preko študentske napotnice. Poleg tega je Rok izredni študent, kar pomeni, da (vsaj po trenutnih podatkih) nadomestila ne dobi.
Stroški ostajajo podobni, prihodka ni, sin je še naprej navihan in potrebuje pozornost … Se sprašujete, kako bova vse skupaj uskladila? Ne veva. Veva pa to, da se bova podpirala, da bova pozitivna in da bova dala poudarek najinemu sinu. Mogoče bova študij ravno zaradi tega malo podaljšala. Sva optimistično naravnana in prosiva, da nama z vsemi temi spletnimi komentarji (da smo študentje lenuhi, da živimo v “hotelu mama”, da nimamo svetle prihodnosti, da ne rabimo pomoči ipd.), ne vzamete tega upanja in mladostniške pozitive.
Mogoče nas staršev študentov številčno ni tako veliko, ampak se nama zdi, da se na nas kar malo pozablja. Ne zdi se nama prav, da bo posledice nosil najin sin, ki mu želiva vse najboljše in se bova za to tudi potrudila.”
Ali študij ali razposajen sin?
Za dodatna pojasnila smo se obrnili na Študentsko organizacijo Univerze v Mariboru (ŠOUM). Upajo, da bodo Vlada RS ter pristojna ministrstva slišala tudi tovrstne družbene skupine, kamor lahko umestimo še študente s posebnimi potrebami, študente invalide, itd.
Bernarda Jeraj, sekretarka Oddelka za socialna in zdravstvena vprašanja ŠOUM: “Študentske družine spadajo med bolj socialno ogrožene skupine študentov. Še posebej v primerih, ko sta oba starša študenta. Pogosto je vsaj eden od staršev tisti, ki povečane stroške družine pokriva z dohodkom iz študentskega dela. Zdaj sta starša študenta v trenutni ureditvi do nadaljnjega za več mesecev odvisna od enkratnega prihodka v skupni višini 300 eurov. Tudi študenti invalidi so v obdobju razglašene epidemije COVID-19 v specifični in še posebej težki situaciji. Zaradi oteženega dostopa do asistence in zmanjšanih možnosti koriščenja storitev, ki so jih kot študenti s posebnimi potrebami deležni, predlagamo, da se tudi njim nameni večji solidarnostni dodatek.”
