Nosi me v srcu, ker si vse tisto, kar sem tudi sama

Ko stojiš pred prazno sobo, ki je nekoč predstavljala tvoj topel dom, razmišljaš o tem, da je še vedno napolnjena s knjigami. Polna je nasmehov in politih pijač. Polna polaroidnih fotografij tvojih najljubših trenutkov in ljudi, ki s svojimi nasmehi recipročijo to, kar čutiš sama. Polna tvojih oblek, tvojih rož in v njej še vedno leži tista božična deka, ki si jo dobila za darilo. In v srcu te skeli – ker veš, da na mestu, kjer si nekoč čutila toliko več, zdaj ostaja le še čudna, neopisljiva praznina.

Vrneš se v sedanjost. Na mesto, kjer vidiš, kako vse tvoje počasi izginja. To, kar je bilo nekoč ostaja le še kot meglica in kot trenutek v glavi, ki ga prikličeš le občasno. Mogoče jokaš, mogoče le sediš brez besed. Slišijo se le zvoki, ki jih težko prepoznaš kot svoje. In upaš. Upaš in upaš in upaš. A še predobro veš.

Nasvidenje ti, pogrešala te bom

Zaveš se, da se moraš posloviti. Reči nasvidenje vsemu tistemu, kar je v tebi oblikovalo smisel – saj greš tja, kjer veš, da sonce ne vzhaja tako, kakor je vzhajalo, ko si sedela na svojem balkonu med zimo in poletjem. Toliko zgodb o vseh petih stopnjah žalovanja, ki jih sama doživiš v le nekaj dneh. In četudi se mi zdi, da sem jih nekaj kar preskočila, le čakam, da se vse te solze pretvorijo v jezo.

Sem jezna? V bistvu ne vem. Mogoče nisem jezna. Mogoče je to, kar čutim, samo žalost, ki je še ne znam poimenovati. Jeza bi bila lažja. Sama le žalujem za nečim, kar mi je pomenilo vse.

Ta prostor, to mesto, ti ljudje so vse, kar sem sama. So vse, kar sem kadarkoli imela, in so vse, česar ne bom imela nikoli več. In pogrešala jih bom. Pogrešala bom Maribor. Pogrešala bom svojo majhno študentsko sobico. Pogrešala bom tiste, ki sem jih spoznala na tej poti. In vem, da brez njih ne bom več to, kar sem bila. Mogoče pa je zadnja stopnja žalovanja ravno vprašanje: “Kaj sploh sem? Kaj bom jutri?”

Tvoje, vaše, njihovo … a ne moje

Na mestu, kjer sem se pred sedmimi leti znašla prvič, ko sem prestopila prag tega prelepega mesta, se bo že v naslednjih nekaj dneh znašlo na stotine novih študentov. Vselili se bodo v svoje sobe, spoznali nove ljudi in mogoče našli tisto, kar sem našla jaz. Iste ulice, iste stavbe, isti hodniki. Samo da tokrat ne bodo moji. Bodo njihovi.

In če bi imela samo eno željo, bi si želela, da bi lahko med njimi bila tudi sama. Da bi še enkrat stopila skozi ista vrata in začutila tisti občutek pripadnosti, ki sem ga nekoč imela. Da bi lahko še enkrat sedela v teh sobah, hodila po teh ulicah in med novimi ljudmi, ter za trenutek pozabila, da se moram posloviti. What a wish.

Okoli mene se vse odvija točno tako, kakor se mora. Zgodba teče naprej, mesto pa ostaja. Tam bo stalo še leta in leta. Spreminjam pa se jaz.

In morda mi je v srcu najtežje prav to – da bo vse ostalo tam, le mene ne bo več.

Ko bo čas

Čeprav ne jutri, vem, da se bom navadila na praznino. Postala bo del mene in nekega dne ne bo več praznina. Bo tisto, kar sem tudi sama. In ker nerada zaključim svoje kolumne v žalosti, lahko odprto povem: “Stvari se spreminjajo in jaz sem del stvari.” Ostalo bo tisto, kar bom gojila v srcu – in tam bo vedno ostal moj Maribor, moja sobica in moji ljudje, četudi jih nič in nihče nikoli ne bo mogel nadomestiti.

Iva KNEZ
Iva KNEZ