Maribor tretji v Evropi? Pa so to še malo rekli

S tem nakladanjem o jamranju sem že sama sebi malo tečna, ampak si ne uspem razložiti, od kod ljudem toliko energije za nenehno godrnjanje. Od kod toliko energije in predvsem – od kod toliko materiala? Živimo namreč v verjetno najlepši državi na svetu, v njenem najočarljivejšem mestecu. Pa moja subjektivnost in lokalna pripadnost gor ali dol – kaj manjka Mariboru?

Maribor ima intimnost malega mesta in metropolitanstvo sodobnega fensi evropejstva. Po kvaliteti življenja smo Slovenci na 17. mestu od 87, se pravi v prvi petini vseh zajetih držav (ki seveda niso vse), živimo na koščku pod soncem, kjer nam ne grozijo večje naravne katastrofe. Vse dni v letu imamo znosne temperature, nobenih neviht kobilic ali uničujočih cunamijev. Četudi se nam naša lisička spretno izmika, smo deležni lepote vseh štirih letnih časov, imamo obilico sončnih dni, prijetne pogoje za marsikatero žlahtno rastlino. Potem izvrstno pitno vodo (pa ljudje še vedno pijejo ustekleničeno) in čudovito naravo. In tako naprej. Lahko naštevam še za nekaj kolumn.

Ampak če se ne vsede, se ne vsede

Pa lahko to predavam ure in ure – če je nekdo odločen, da je Maribor vreden vse prej kot mednarodno priznanih lovorik, bo tako verjetno tudi ostalo. Pa če se jaz s svojimi, od mariborske vedute orošenimi očmi, postavim na trepalnice. Ker jamrat je pač najlažje. In ker smo Slovenci to očitno vzeli za svoje. Najprej smo faušni, potem pa jamramo. Pa sta to stereotipa, ki nam ju res ne želim pripisati. Ampak narod si sodbo piše sam.

Ker bo narobe karkoli se bo zgodilo. Pa je večina zgodb že res fajn zlajnanih – ena je recimo, da je večine stvari kriv župan mesta. Oni dan berem, da se je zaprl lokal na kamniškem hipodromu, in pod novico že komentar, če nima kakšnega interesa tam morda župan. No comment. O karakteristikah populacije, ki komentira objave lokalnih medijev, kdaj drugič, ampak res. Izvirnost komentatorjev me fascinira. Da bi sama imela tako domišljijo, bi kolumne lahko pekla dnevno. Pa je žal nimam.

Imam pa rešitev za vse nergače

Meni osebno je Maribor res brutalno dobro mesto. Zdaj v tem momentu mogoče pogrešam kaki koncert Smetnakov ali lokal, kjer bi me v petek postregli po 1. uri, all in all pa lahko dam samo pohvale. Pa ne samo, ker sem tu odraščala, in ker je mesto z mano dobro. Ampak ker ima vse, kar si človek dandanes lahko zaželi.

Da daješ v nič mesto, kjer živiš, mogoče tudi mesto, kjer so živeli tvoji predniki, je samo žalostno. Vsak ima priložnost soustvarjati podobo mesta, njegov renome, zgodbo. Pa je pri tem dovolj že samo en normalen odnos. Da te turist vpraša, kam naj se odpravi, pa ga ne vprašaš, po kakem naključju se je znašel pri nas. Da ob vsaki najmanjši stvari ne zaviješ z očmi, da je pa to Maribor. Pa sej to sploh nima nobene podlage. Kaj lahko pol rečeš za sebe, ki to katastrofo samo opazuješ? Kaj smo mi tu vsi sami neki klovni?

Pridruži se lokalni skupnosti in soustvarjaj njeno zgodbo. Idi na okroglo mizo in odločevalcem povej svoje mnenje. Magari pokosi tisti kvadratni meter javne trave, ki ga je Nigrad pozabil. Manj jamranja, več proaktivnosti, pa konec.

Ampak to seveda ne gre

Ker se resnični problem pojavlja veliko globlje, v samem izvoru. Če si nezadovoljen s sabo, boš nezadovoljen z okoljem, kjer bivaš. In boš to nezadovoljstvo nekako pač moral izraziti. Stvari, ki nas nekje ali na nekomu motijo, so zrcaljenje naših lastnih problemov, dvomov, nesigurnosti in strahov. To so žal dejstva. Tako da je popolnoma možno, da je treba začeti kje drugje. Če bi bila sama nesrečna, bi sicer bila nesrečna raje tukaj, kot v kakem zakotnem kraju, a za najbolj zagrenjene še vedno obstaja ena povsem dobra opcija.

Če ti Maribor ni pogodu, se pač odseli. Lahko greš kamorkoli – na vas, v prestolnico, v tujino, zaradi mene magari na Luno. Samo da ne slišim več tega jamranja, ko srkam kavico in uživam v sončnih žarkih mojega prelestnega raja pod Pohorjem.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv