Živel 8. marec! Kraljice ali prasice? Lepota je v očeh opazovalca

Zato, ker je bilo za trenutno stanje potrebnega precej truda. Ob tem bi lahko našteli na desetine, stotine ali verjetno tisoče imen vseh žensk, ki so vedele, da si zaslužimo povsem enako dobro kot moški – pa četudi leži naš par dvojčkov nekaj centimetrov višje od njihovega. In da ne omenjamo, koliko takih žensk je zgodovina že pozabila.

Današnji svet pa je za ženske vendarle lep(ši)

Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma bo za popolno odpravo razlik med spoloma potrebnih še 132 let. Kar divja številka. Po zdravstvenih kriterijih je enakost glede na zmanjševanje razlike med spoloma dosegla 95,8 %, doseganje izobrazbe 94,4 %, gospodarsko udejstvovanje 60,3 %, pri politični pravnomočnosti pa ta ostaja na 22 %. Če potegnemo črto, nam gre kar dobro. Na lastni koži bi rekla, da večjih krivic zaradi svoje ženskosti ne čutim. Hkrati tudi na srečo spet ne morem trditi, da so se res velike krivice na račun spola dogajale ženskam, ki so mi najbližje.

To pa seveda ne pomeni, da se krivice ne dogajajo – dogajale so se v času najžlahtnejših let mladosti naših babic in dogajajo se danes. Ampak zdaj ni časa za jokanje. Realnost je realnost – mogoče smo bolj enakopravni, kot smo bili, razlike pa ostajajo. Nekoč smo bile kot manjvredne morda dojemane, ker so ženske večinoma ostajale doma, skrbele za gospodinjstvo in vzgojo otrok. Danes, ko ženske tem titulam velikokrat dodajamo še redno delo, pa smo enakosti verjetno približane bolj kot kadarkoli prej.

Ampak še vedno rabimo tisto umazano besedo na f

Feminizem, seveda. Nekaterim hujše zlo kot najgrša kletvica. Ker se moški bojijo, da bi bile preveč glavne? Ker na gibanje slabo luč mečejo radikalisti feminističnih vrst? Ker smo ženske še vedno dojemane kot agresivne, če v javnosti jasno in glasno povemo, kaj mislimo? Verjetno vse od naštetega. In zato feminizem še vedno krvavo potrebujemo.

Pa ne, ker smo neke nemočne, zatrte žrtve krivic, ampak, ker na podlagi razlikovanja po spolih ženske pač še vedno bolj trpimo. Moški se denimo (vsaj na naših hujšega zločina prostih) nočnih ulicah ne rabijo bati napadalca. Delodajalec jih na razgovoru ne vpraša, če nameravajo v naslednjih 5 letih imeti otroke. Ne očita pa se jim tudi, zakaj so obuli teniske rdeče barve ali oblekli prekratke hlače.

Ampak v to spet nočem pregloboko, dejstva so pač dejstva, vzemimo jih kakor hočemo in z njimi tudi naredimo po svoje. Čas je, da si priznamo, da smo čisto vsi lahko okej in najboljši. Da smo ženske morda bolj nadarjene za nekaj, moški za kaj drugega, na koncu dneva pa tega ne smemo zlorabljati kot agendo za borbo med spoloma. Vesolje, evolucija, Bog – ali vse troje – je pač odločilo, da ne moremo en brez drugega.

Za tango sta potrebna dva, bolj graciozne v plesni obleki pa ostajamo ženske

Za konec zdaj tako. Rahlo vržena kost. Ker se lahko tudi me kdaj malo vržemo ven in si povemo, da smo odlične. Brez nekega opravičevanja, da so tudi moški enkratni, da slučajno ne bo kdo užaljen. Ker – ponovno – eno ne rabi izključevati drugega in ker smo to opravičevanje že prerasle.

Najbolj pri vsem se mi dopade, da se res več ne pustimo utišati samo zato, ker kam ne bi spadale. Pa nas lahko izpostavljajo kot prostitutke in lahkoživke, tudi koristolovke ali lovače. Lahko nam rečejo, da v katerih sferah življenja še vedno nimamo česa iskati, lahko nam dajo tudi jasno vedeti, da bomo (enako sposobnim moškim samoumeven) položaj zasedle samo s protiuslugo. Pa iz te igre vedno bolj pogumno izstopamo.

Se pa kdaj morda srečamo v kakem drugem univerzumu, kjer nas bo spet strah povzdigniti glas. Do takrat pa vesel 8. marec, veselo življenje enakih možnosti, še bolj veselo sobivanje v simbiozi in hasta la vista. Pa še to, če smo danes že pri živalskem kraljestvu – za temi kobilami se bo še kadilo.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv