Jannah Theme License is not validated, Go to the theme options page to validate the license, You need a single license for each domain name.
Kolumne

“Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad!”

Decembra je minilo 100 let od rojstva brezčasnega pesnika iz Šoštanja. Karel Destovnik - Kajuh je pri rosnih 22. (v telesu) padel v boju za svobodo, njegove besede in sporočila pa ostajajo z nami. Sto let kasneje so pred nami drugačni, a srhljivo podobni izzivi. A ne predajajmo se obupu - naj bo 2023 naše.

Za nami je že nekaj dni novega koledarskega leta. Ob koncih in novih začetkih radi gledamo v že storjeno, a danes se na široko ognimo hujšim skominam in daljšemu povzemanju preteklih 12 mesecev. Raje poglejmo, kaj prinaša novo leto. In tokrat vsaj malce skozi oči tega velikega pesnika. Velikega, izjemnega, neponovljivega. Pa ga mogoče po krivem poveličujem, ker je sam stal za enakovrednim tovarištvom. A nekateri pač pustijo pečat, veličastnejši od drugih.

In Karel Destovnik – Kajuh se zagotovo znajde v teh vrstah. Nisem prepričana, kako ga poimenuje stroka, a vsesplošno bojda velja za partizanskega pesnika. Simbol upora, slovenstva, boja, kakorkoli pač. In partizan gor ali dol – o nenehnih zlorabah njegove poezije za take in drugačne ideologije ne bomo izgubljali besed. A eno je sigurno. Kajuh je presegel čas svojega življenja. Pisal je o tegobah malega človeka, o grozotah vojne, o slovenstvu, o ljubezni, o krivicah in še in še.

Teme, ki so jih v 40. letih čutili ljudje, ki so brali pod Nemci ilegalno izdana slovenska glasila, in ljudje, ki so o njih poslušali na mitingih, ko je njihove vasi s XIV. divizijo v partizanih obiskal Kajuh. In kot so jih čutili takrat, jih mi čutimo danes. Pa se je ponavljanju zgodovine že nekoč recimo čudil tudi on.

Ampak v zraku je slutiti upanje

A ker se dandanes že rekreacijsko predajamo brezupu, skrbem in razmišljanju o (temačni) prihodnosti, tokrat raje o Kajuhu, ki je gledal naprej in verjel v boljši svet. Če je to uspelo preganjanemu slovenskemu umetniku v času, ko ni bilo prostora za nič slovenskega, bo uspelo tudi nam. Stopamo namreč v Kajuhovo leto. Kaj to pomeni? Čez leto se bo zvrstilo čudovito število prireditev in razstav v spomin velikemu pesniku. In kaj naj to pomeni za nas? Da bodimo veseli, da ga lahko slavimo.

Ne predajajmo se brezupju in nenehnemu nezadovoljstvu. Kolikokrat smo sitni, ker prezgodaj vstanemo, ker je ponedeljek ali ker se prižiga rdeča luč? Poskusimo se letos malo večkrat veseliti. Ker je lepo biti zdrav in zjutraj oditi na faks ali v službo. Ker je prav, da živimo v urejeni družbi, ki nam daje zaposlitve in narekuje okviren delovni tempo. Ker smo blagoslovljeni, da bivamo v okolju, kjer lahko zaslužimo za avto in se z njim vozimo, kamor se nam zahoče.

Lahko nadaljujem s tem, da bodimo hvaležni za vodo s pipe in da za sprehod po mestnih ulicah ne potrebujemo čevljev s platformo, ki bi nas ščitili pred odvrženimi fekalijami. Pa da so bili najhujši pretresi življenja večine nas mladih nekajmesečni ukrepi med pandemijo. Da lahko zdaj beremo te besede, ker imamo vse potrebne naprave, omrežja in čas za branje kolumn. Pa lahko gremo še nazaj do tega, da bodimo zahvalni za dve zdravi roki in dve zdravi nogi. Pa se bo to zdaj bralo kot nakladanje. Ampak je fora ravno v tem, da nič ne nakladam.

Okoli nas je nešteto blagoslovov in moje voščilo vsakemu izmed mojih (dragih in cenjenih) bralcev je to, da te blagoslove začutite, poosebite in vzamete za popolnoma svoje. Da bo leto 2023 leto, ko postanemo malce srečnejši. Pa če se preostanek sveta ob tem postavi na trepalnice. Bodimo tukaj in zdaj. 

In kaj ima to veze s Kajuhom?

Mogoče v resnici nič kaj dosti. Na koncu dneva pa mogoče tudi čisto vse. Mogoče zgolj to, da mi je zelo pri srcu, in sem ocenila, da si zasluži hvalospev. Morda pa je potrebno samo še eno branje zgornjih odstavkov. Potem pa sprehod do ogledala in en vesel pozdrav osebe, ki bo gledala nazaj.

Ker je življenje res luštno. Za konec pa seveda še nekaj dejanskih Kajuhovih stihov. Pa ne da moje besede ne bi bile ultra hudo spedenane in nasploh odlične, a prepustimo piedestal resničnim besednim kovačem. In ker so že v Biblijo zapisali, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji, še mi malce pomešajmo sem in tja ter začnimo in zaključimo z Našo pesmijo. Pa če smo mladi ali stari – važno je, da smo!

Kajuh, Karel Destovnik Kajuh, Naša pesem

 

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv

Sara Vocovnik

Novinarka

Sorodni članki

Back to top button