Zbogom Maribor in hvala za vse ribe (ja, poslavljam se že desetič)

Nekega dne si končal srednjo šolo in se seliš v svojo prvo študentsko sobo. Nato pa pomežikneš in se še zadnjič ozreš po prostoru, ki je bil zadnjih šest let tvoj dom, zadnjič zakleneš vrata in ključ predaš gospodinji. Ja nič Maribor, fajn je blo.

6 let nazaj smo glih tak’ žurali s Kingstoni za prvi študentski torek

Ko sem pakirala svoje stvari iz študenta, sem iz raznih kotičkov privlekla vsaj enih pet vstopnic s Štuka. Te so me seveda popeljale na dolgo pot spominov. Takrat sem bila še brucka in sem se prvič poskušala orientirati po Mariboru, medtem ko mi je z leve in z desne ŠOUM-ovec hotel nekaj poriniti v roke.

Ker sem prišla v Maribor popolnoma sama in nisem poznala (skoraj) nikogar, se je moja integracija v študentsko življenje začela precej pozno. Ampak se še vedno spomnim, kako sem prvič videla transformacijo kampusa Gosposvetska v prizorišče za Lampiončke in bila popolnoma očarana. In potem zavohala Štuk ob štirih zjutraj in kar hitro bila odčarana.

Sej na faks smo tut hodl’ no

Študentsko življenje ni samo študij, je pa tudi študij. Brez njega nas itak ne bi bilo tu. Če me je priprava zaključne dokumentacije in zagovor magistrske naloge kaj naučil, je to dejstvo, koliko smo lahko srečni, da smo tukaj zastonj in z bonitetami, ki jih imamo. Ne glede na to, kako fejst bogi se vlečemo v sredo ob osmih zjutraj na predavanje.

Ker smo filofaksovci majhni razredi, se dokaj hitro povežeš s svojimi sošolci. Dokaj hitro ti tudi drugi kolegi postanejo druga družina, študentski dom pa dejansko tvoj drugi dom. Starejši kot si, vedno manj vikendov se vračaš domov in vedno bolj ugotavljaš, da si obtičal v ritmu Maribora, ki ni omejen zgolj na študentsko življenje.

Marsikaj smo dali skozi, zdaj pa gremo dalje

Študentsko življenje se v eni točki konča in kolegi te že imajo poln kufer, ko prirediš svojo šesto poslovilno zabavo zapored. Ker pač samo enkrat še, preden ugasnejo Štukove luči. In slej ko prej se znajdeš na točki, ko pobiraš vse stare vstopnice po sobi in se spominjaš, kaj vse smo dali skozi. Kje vse smo se zbujali zmačkani. S kom vse smo bili kdaj in s kom smo še ostali v stiku.

Ampak, seveda je tukaj novo poglavje in nova pot. Vsaka odrasla oseba ti bo rekla “Tak, zdej pa konec lušn’ga. Nič več ne bo tak’ fajn ko zdej, ko si bil študent.” Mogoče je to res poseben čas, a to še ne pomeni, da kljub novim izzivom lajf po faksu ne more biti fajn. Tak da, hvala Maribor, hvala Štuk. Zbogom in hvala za vse ribe.

Marina BAJIĆ