“Mirno kri in lepo po vrsti” bi mi zdaj moralo pisati že na čelu

Vem, da ne veš, kdo sem. Sem samo navadna običajna študentka, ki končuje Filofaks. In to niti ni pomembno v tem trenutku. Pomembno je samo dejstvo, da boš nekoč stal tukaj, kjer sem jaz: magisterij (ali pa diploma) se zaključuje in svet je pred tabo. Kar naenkrat je treba narediti milijon malih stvari in eno veliko: najti službo. Če te bodo vzeli tam, kjer si že ne vem koliko let delal kot študent, super za tebe. Kaj pa mi ostali?

Ker študenti mamo ful časa, da si uredimo življenje

Nihče ti dejansko res ne pove, kako je stopiti v svet odraslih. Vsi samo govorijo, kak fajn je bit študent in da nikoli več ne bomo imeli toliko svobode in prostega časa, kot ga imamo zdaj. Okej, ampak so ti ljudje kdaj delali faks? Ker ne vem, kdo vidi kakšnega študenta in reče: “O, ta ma pa ful prostega časa, ziher se mu ni treba učit za milijon izpitov in kolokvijev, delat pet seminarskih s pet različnimi zahtevami, zraven pa še hodit na predavanja in probat mal uživat v življenju.”

Ker pri odraslih ne moreš nikoli zmagati. Če študiraš in ne delaš, si v hotelu mama. Če delaš in študiraš, kradeš službe tistim, ki jih rabijo. Če pa se še zraven malo zabavaš, si pa samo večni študent, ki itak ne bo končal faksa. Samo zato, ker želiš seveda študirati IN uživati življenje. Ampak tega je zdaj konec in počasi postajamo tudi mi študentje ujeti v 9-5 mašino. Kar pa ni nujno slaba stvar. Če bi ti kdo kdaj povedal, kje začeti.

Mirno kri in lepo po vrsti

Okej, prvi korak je seveda končati diplomsko ali magistrsko. Potem pa, če kot študent nisi bil blagoslovljen (ali pa si študiral na Filofaksu), lepo na Zavod za zaposlovanje. Kjer seveda lahko samo moliš, da boš našel en šiht, ki ti je vsaj približno všeč. In potem še moliš, da boš na poslano prošnjo dejansko dobil odgovor.

Naprej pa … No, dejansko nimam pojma, ker še nihče ni odpisal na nobeno mojo prošnjo. Ker so vsi moji kolegi nekako dobili službe, sem pričakovala, da ti delodajalec vsaj pove, da te noče. Ali pa vsaj sporoči, da je prejel prošnjo. In zdaj sem tu, čakam, da končam magisterij in strmim v praznino, ki je preostanek mojega življenja. Sem na začetku rekla mirno kri?

Vsak slej ko prej najde svoje mesto(upam)

Je pa seveda vse to čisto normalno. Želiš se čim prej postaviti na noge, želiš službo, v kateri boš vsaj malo užival in želiš imeti neko dostojno življenje. Vsi filofaksovci namreč vemo, da se nismo vpisali na ta faks zato, da bomo dobili baš neke službe. Se pa imamo vsaj toliko radi, da smo teh pet, šest let počeli nekaj, kar nas veseli. In to hočemo početi še naprej. Karkoli to pač bo.

In res, včasih dvigneš pogled iz kupa dela, ki je faks, in se vprašaš: “Kaj pa pol?” In potem je ta “pol” tukaj in še vedno nimaš pojma. Seveda imaš neke cilje in želje, kje se vidiš čez 5, 10, mogoče celo 15 let. Ampak nimaš pojma, kako boš prišel tja. Naenkrat si spet otrok in svet pred teboj je strašansko velik.

To pa še ne pomeni, da nekje v njem ni mesta zate. Mogoče se res včasih zdi tako, ko se vse znano okrog tebe ruši in ne veš več, kako naprej. Kako rešiti problem za problemom, ti pa se samo nabirajo. A počasi in mirno kri – tudi tebe svet še čaka.

Marina BAJIĆ
Osebni arhiv