Toliko mi pomeniš, a tako težko se razumeva – ti, jaz

Biti, imeti, držati, deliti, videti, čutiti, igrati … To, in še tisoč glagolov, ki se mi zdijo prelepi. Vse te besede namreč nakazujejo, da na tem svetu puščam nek pečat. Mogoče vplivam na življenje drugih, mogoče svetujem, mogoče modrim in mogoče kdaj le težim in nakladam. “Za nekaj pa vendar moram biti dobra” si mislim takrat, ko ne vem, kaj vse še mogoče počnem.

Na svetu je veliko stvari, na katere nimamo vpliva. Ne izbiramo si imena, ne odločamo se o svojih talentih ali izgledu (četudi nanj lahko vplivamo) in ne izbiramo svojih slabosti ali tega, kaj bomo v življenju doživeli. Smo, kdor smo. Vsak človek naj bi bil del nečesa večjega. Vsak od nas naj bi zapolnjeval neko praznino in opravljal svojo funkcijo na tem majhnem, nenehno gibajočem se planetu. Morda smo res tu z razlogom. Morda smo del neke zgodbe, ki je nikoli ne bomo povsem razumeli – pa vendar v njej obstajamo.

Jaz sem Iva, dekle, ki pogosto bolj čuti kot govori, in predvsem veliko razmišlja. Želim si, da bi nekega dne točno vedela, kdo in kaj sem. Da bi razumela sebe in druge in da bi našla neko svetlečo zvezdo na temnem nebu. Sicer pa, četudi tega ne bo, upam, da vseeno ostane nekaj. Whatever that may be.

Boy, where do I start …

Ko si majhen, nikoli ne razmišljaš o pomenu določenih besed. Vse se ti zdi samoumevno, preprosto in tako lahko, da do vprašanj o tem niti ne pride. Počutiš se, kot da si na vrhu sveta, in verjameš, da vse, kar prihaja, obstaja zato, da te ponese še višje. Ne postavljaš si nerealnih ciljev, ne razmišljaš o tem, kaj bi lahko bilo ali, preprosto, – “ne iščeš tople vode tam, kjer že ves čas teče”.

Ko malce odrasteš, pride obdobje, ko se zdi, da nič več nima pravega smisla. Začneš razmišljati o nemogočih scenarijih, o svojem videzu, o spremembah, ki bi jih rad naredil, o svojih dosežkih – in izgubah. Takrat se za kratek čas počutiš prazno ali nesigurno. Takrat prvič vidiš, da si želiš nekaj spremeniti. Takrat se prvič soočiš z negotovostjo … A tudi to sčasoma potlačiš.

In nato, kot strela z jasnega, v tvoje življenje vstopi odraslost. Saj veš – tisto obdobje, ko ti vsi okoli tebe začnejo govoriti, da težave, ki so bile še pred nekaj leti del tvoje vsakdanjosti, zdaj ne bi smele več obstajati. Zdaj je čas za resničnost. Za realen svet. Za svet brez čudnih fantazijskih filmov. Za pomembne odločitve. Za odgovornost. Tu ni prostora za dvome.

Ne vem, a vem

Ko sem se po dolgem času znova srečala z besedo negotovost, nisem vedela, kako naj se z njo spopadem. Sprva sem mislila, da sploh ne gre za nekaj negativnega — verjela sem, da bom iz tega stanja lahko izluščila nekaj dobrega. Takrat sem pogosto opazovala ljudi, ki so hiteli mimo mene. Zdelo se mi je, da imajo vsi okoli mene popolnoma urejena življenja. Medtem pa sem tam stala jaz – zbegana, začudena, nekoliko izgubljena. Ta neka nepopolnost med popolnostjo, ki je nisem mogla razumeti.

Kako to, da lahko vsi drugi svoje vloge igrajo tako brezhibno, jaz pa svoje še vedno sploh nimam? Kot da bi se v ozadju predvajal najboljši hollywoodski film, kjer so vsi glavni igralci – le jaz stojim ob strani, ujeta v neko stransko vlogo. Z vsakim dnem sem bolj čutila, da nadzora nad svojim filmom nimam. Kot da nekdo drug piše scenarij namesto mene. Jaz pa le neka gledalka v svoji zgodbi.

Nikoli nisem zares razumela fraze “svoj film si zapišeš sam”. Vedno se mi je zdela preveč poenostavljena za nekaj tako zapletenega. Kako naj bi si človek sam ustvaril svoj smisel? A kaj, če si ga ne bom? Kaj, če ostane le prazna stran? No, mogoče pa gre bolj za to, da se vsak dan znova usedeš pred prazno stran in nekaj preprosto spišeš, četudi kdaj nastopiš le v stranski vlogi.

Najdi nekaj tam, kjer ni ničesar

Morda je pomen negotovosti ravno to, da nekoč najdeš gotovost. Morda je prednost odraslosti v tem, da s sabo nosiš izkušnje preteklosti. In morda je tudi v oddaljenosti od samega sebe nekaj dragocenega — ker pomeni, da se s seboj še lahko znova povežeš.

Mogoče pa je dovolj že to, da iščeš. Da kljub dvomom vstaneš, razmišljaš, opazuješ – in pišeš svojo zgodbo, korak za korakom. Smisel morda ni cilj, ampak pot. In čeprav včasih stopam po njej z negotovimi koraki, jih lahko slišim veliko bolje.

Mogoče pa sem, v vsej svoji negotovosti in stranskosti, tista prava jaz.

Iva KNEZ
Iva KNEZ