Že Rimljani so vedeli, kam na luštno – v Katar seveda!

Svetovno prvenstvo v nogometu je en izmed največjih športnih dogodkov na svetu. Prvič je bilo organizirano leta 1930 v Urugvaju, ko si je jugoslovanska reprezentanca priigrala četrto mesto. To ji je uspelo še enkrat kasneje, leta 1962 v Čilu, za časa samostojne države pa tovrstnih dosežkov Slovenci ne beležimo. Pa nič za to. Se z našimi šampioni toliko bolj veselimo v številnih drugih športnih panogah.

Kakorkoli – letošnje svetovno prvenstvo je prineslo kar nekaj presenečenj. V te se kot laična spremljevalka športa, ki je z mislimi še pri Dediću, Torresu in Rooneyju, ne bom poglabljala, se pa boj za prestižno nogometno lovoriko še nadaljuje. Danes in jutri se bo pomerila osmerica letošnjih najboljših. In četudi bi nam radi maznili kranjsko klobaso – vso srečo Hrvatom.

Ampak od kranjske k (še) resnejšim stvarem

Zaenkrat prvaki ostajajo Francozi, ki so naziv svetovno najjačih nogometašev priigrali pred štirimi leti v Rusiji, ko so bile vse sorte tam vsaj navidezno še dobrodošle. Letos pa se je nogometna karavana preselila v (po prijaznosti) precej podobno okolje.

O Katarju do pred nekaj tednov nisem vedela drugega, kot to, da so tam nekje med kamelami. Kaj vem danes? Da je država izredno bogata, da naj bi prvenstvo dobila zaradi podkupnin (gre za prvo gostovanje v arabskem svetu in tudi prvo zimsko prvenstvo), da je države samo za pol Slovenije in da je večino lepih stvari tam prepovedano početi.

Pa ne samo, da bi bilo ženskam prepovedano nositi dekolte in se odločati, koliko otrok želijo imeti, v Katarju pešajo še bolj osnovne pravice. Medtem ko so pihali na dušo zahodnjaškim svobodnjakom, je bilo od gostujoče države obljubljeno, da se v času prvenstva recimo ne bo preganjalo mavričnosti in klasičnega nogometnega popivanja (prekrška, za katera lahko tam dobiš do nekaj let zaporne kazni). Med potegovanjem za gostovanje Katar na primer tudi ni omenjal tisočih delavcev, ki so pričarali luksuz sredi puščave, ob tem pa bili nagrajeni s tretmajem, nevrednim nobenega živega bitja na Zemlji.

Pa je to vendar nizka cena za preseravanje sredi peska!

Ampak kaj bo nekaj tisoč mrtvih, ko pa sredi pasje vroče hice potrebujemo na 20 stopinj ohlajene stadione? Pardon, po uradnih poročilih hladne in polne stadione, ob gledanju tekem pa na pol prazne.

Kaj češ, vse se da kupit

Uradno so obtožbe o podkupovanju pri izbiri lokacije prvenstva baje bile ovržene. Ampak kdo, ki je diht in brez prikritih motivov, bi festival najbolj popularnega športa na svetu uvrstil v vroči pesek, kjer (očitno) nimajo radi niti svojih, kaj šele naše? Pa kot češnjica na smetani še dodaten fakju okolju, da se je prvenstvo začelo v podobnem času, kot je potekala podnebna konferenca v Egiptu. Ha! Pri takem tempu nas ne rabi skrbeti za vnuke, ampak lahko začnemo nohte grizt že za naše otroke.

Tako, da – če potegnemo črto

Četudi bi bila nogometna navdušenka in četudi bi na prvenstvu nastopili naši junaki, mene blizu ne bi videli. Ker v državo, kjer je ženska vredna manj kot garjava podgana, pač ne bi hodila. Pa ne samo ženske – priseljenci, geji, lezbijke, you name it. Da bi šla v državo, kjer na ulici ne bi smela od srca zakleti ob udarcu v mezinec, ali spiti kozarca piva po dnevu puščavskega švicanja? Sej pa te nisem nora.

Je prav, da se v tako državo pošilja najboljše noge sveta? In je prav, da bo denar počasi narekoval čisto vse po spisku? Verjetno ne. Pa se človek danes sploh ne bi čudil, če koleščke Zemlje tam nekje pod površjem prav zares že poganja kakšen habibi. A kaj bi se sekirali? Saj so že Rimljani dobro vedeli tisto o kruhu in igrah.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv