Kolumne

Najprej je rekla ona, nato on, potem pa še cel svet

V 80. letih so med snemanjem znamenitega filma Dirty Dancing po ameriški zvezni državi Virginiji frčala krila, zadnje tedne tam leti samo umazano perilo. Izrečena je bila obsodba: v aferi Depp-Heard je bila kriva ona. Dolgo pred uradno odločitvijo pa je paru sodilo že občestvo družabnih omrežij.

Začetek junija je prinesel konec razvpiti sodni bitki med igralcema Johnnyjem Deppom in Amber Heard. Kriva sta oba, a sodišče je odločilo, da je (občutno) bolj kriva ona. Mi, ki nas od osrednje drame ločuje ena precej velika luža, pa smo spektakel veselo spremljali in ga še bolj veselo komentirali.

S precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da je bila vsaj polovica preposlanih vsebin zadnjih tednov na TikToku (ja, tudi jaz sem klonila žalostni usodi sodobnega mladega človeka) povezana s sojenjem. Kaj je lepše od pranja tujega perila? In to na spletu, kjer je povsem vsakodnevno, da sočlanici Facebook skupine o oblačilih poveš, da je predebela. Ali pa, da njena sladica ni za nikamor – še najmanj pa za javno objavo.

A tokrat bi si upala trditi, da je stari človeški nagon po pripadanju (če nisi naš, si njihov) zasenčila dejanska želja po pravici. Očitno imamo res “pun kufer” družbenih pričakovanj. Stara prepričanja, da so ženske samo skrbne in ljubeče mame, moški pa le prostaški grobijani, so pač začela pristajati na pokopališču zgodovine. Pa četudi gre za še posebej prikupno mladenko in še posebej potetoviranega in občutno starejšega moškega.

A Johnny je, roko na srce, svojo pričakovano vlogo nazadnjaka odigral precej slabo. Svetovno ljudstvo ga zaradi neverjetne karizme ljubi odkar se je začel pojavljati v javnosti. Nekoč v rum zaljubljen kapitan Jack Sparrow, danes pa iskren in ponižen, a hkrati duhovit in samozavesten na sodniški klopi.

Tehtnica javnega mnenja se je tako dokaj hitro prevesila iz njene v njegovo korist. Po prvih vtisih, da je ziher kriv on, se je ob pripovedovanju o zlorabah, ki ga spremljajo od otroštva, dalo hitro razbrati Deppovo iskrenost. Na drugi strani pa ona – poslušali smo njeno blefiranje, jok brez solz in zgodbe o uporabi ličil, ki takrat še sploh niso obstajala.

In, je pravici zadoščeno?

Kaj bomo odnesli od tega sojenja? Če si bomo zapomnili kaj več od zabavnih memov, bomo morda manjkrat pogledali stran od očitnega nasilja. Ob pogledu na mladega moškega z otroki bomo do pomisleka “kje imajo mamo in zakaj je ni ob njih” morda potrebovali kako sekundo dlje.

Ljudje se razlikujemo na neštetih ravneh. Število bankovcev (ali kovancev) v denarnici, številka 500 ali 505 v emšu in nazivi dipl., mag. in dr. pa nam preprosto ne dajejo pravice, da bi škodili drugemu. Pa naj bo to z besedami ali pestmi. Kaj, če “človek človeku volk” kdaj prebesedimo še v “človek človeku človek”?

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv

Sara Vocovnik

Novinarka
Back to top button