Spoiler alert: ta kolumna ne bo rešila sveta.
Osmi november je. Na poti domov grem mimo Müllerja in opazim božične smrečice v trgovini, po fasadi pa Božičke. Kaj sem zgrešila, zakaj je vse okrašeno, je slučajno že december in sem pozabila? Panika.
Še včeraj so bile aktualne buče in čarovnice, danes se že pogovarjamo o darilih, medtem ko v ozadju prepevata Mariah in Bublé. Zakaj prehitevamo?
Pa pustimo za trenutek ob strani praznike, ker vsi vemo, da gre tukaj preprosto za to, da si trgovci želijo od nas čim več iztržiti. Večji problem je, da je hitenje postalo del našega vsakdanjika. Vse mora biti tukaj, zdaj, instantno. In če moramo na nekaj čakati več kot dve minuti, nas ne zanima več.
Bi imela nove čevlje? En, dva, tri, naročim jih preko spleta. Si želim na potovanje? Vzame mi 10 minut, da bukiram letalske karte in namestitev. Če čakam več kot 10 minut, da mi kolegica odpiše na sporočilo, sem živčna.
Ko se končno zmeniva za kavo, ves čas nestrpno pogledujeva na uro, ker se nama obema mudi dalje, na neko drugo obveznost. Kakšna je bila ta kava, me raje ne vprašaj, ker ne vem. Sem jo prehitro spila.
Nekje v procesu tega hitenja nehamo v stvareh uživati. Namesto, da bi dali času čas in se prepustili občutku pričakovanja, ta korak kar preskočimo. In ne samo, da moramo vse materialne potrebe zadovoljiti instantno. Instantni so postali tudi naši medosebni odnosi.
Se še spomniš, kako je bilo, ko si nekoga spoznal in imel tiste prijetne metuljčke v trebuhu? In potem si kak dan, dva čakal na prvo sporočilo in bilo je super. Kak teden, dva si si pošiljal sporočila, potem pa sta se zmenila, da gresta na pijačo. Šel si na zmenek, dva, tri in si vzel čas, da si osebo spoznal. Danes si z nekom izmenjaš tri sporočila in v četrtem ti napiše »23.00 pri meni?«. Kako romantično, ta je zagotovo pravi.
Nisem pristašica nekih new age filozofij in če bom kdaj imela v stanovanju uokvirjene motivacijske citate, me prosim pošljite na pregled k psihiatru. Me pa skrbi, da bom zaradi tega nenehnega hitenja, ki se mu težko izognemo, ker je to danes preprosto tempo življenja, pozabila prav doživeti kaj lepega in pomembnega, ker bom z mislimi že pri nekemu drugemu opravku, neki drugi osebi.
Dajmo si torej vzet čas. Vsaj kako uro na dan, ker to vsi zmoremo. V miru it na špricer s kolegico. Doživet stvari, o katerih bomo lahko pripovedovali svojim vnukom in ne it nekam samo zato, da naredimo 43 fotk za Instagram. In prosim, dajmo še malo pospravit božične okraske.
Kaja STEBLOVNIK
osebni arhiv
