Na poti: o tem, kako otrok v meni vidi svet drugače

Če bi v zadnjih nekaj mesecih dobila en cent vsakič, ko sem slišala besede »odrasti« ali »kako si otročja«, bi si verjetno do zdaj že lahko kupila hišo ob morju. Resno. Cent za centom bi se nabirali vsi komentarji o moji neresnosti, čudnosti in »posebnosti«, dokler na koncu ne bi zneslo za lastno nepremičnino. Ker, kot očitno velja že od nekdaj, naj bi človek po nekem letu postal priden in resen člen družbe.

Ironičen splet okoliščin, bi rekla. Ko si otrok, ti nenehno govorijo, kako lepo je biti otrok. Ves čas poslušaš, kako moraš uživati v mladosti in vsakem trenutku, ki ti je ponujen. Pogosto poudarjajo tudi, da je otroštvo najlepši del tvojega življenja – seveda vsaj do konca osnovne šole. No, potem do konca srednje. In potem še do konca faksa. Zdi se mi, da se te besede ponovijo vedno, ko ravnaš prav. Pa saj si lahko otrok – dokler delaš tisto, kar je pričakovano.

Kaj pa takrat, ko ravnaš narobe? Pravzaprav, kaj sploh sprašujem, takrat si vedno že dovolj odrasel, da bi moral vedeti bolje.

Pogovorimo se o neresnosti

Zanimivo je, kako v nekem trenutku beseda »otročje« postane slabšalnica. Recimo: v petek zvečer se odločiš, da ne ostaneš doma – otročje. Ali pa, če se ti kdaj ne ljubi pospraviti stanovanja – otročje. Seveda ne smemo pozabiti tudi na to, ko, kdaj pa kdaj, kaj izgubiš ali založiš – otročje. Zame so to povsem življenjske stvari, čeprav očitno niso dovolj »življenjske« po merilih drugih. Kot da mora vsak posameznik vedno, ko ima priložnost, garati in ponikniti – in v tem celo uživati. Drugače očitno sploh ne gre.

Beseda otročje je v SSKJ definirana kot »po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku«. Če besedo razumemo, kakor je ta definirana tudi v slovarju, pa v njej ne vidim veliko slabega. Nasprotno – sama menim, da bi vedno morali gojiti svojega notranjega otroka. Ne glede na starost, stil življenja ali cilje, se mi zdi, da si otrok v nas zasluži svobode in prostora, da ostane to, kar je.

Spet novi komentarji

Včasih se vprašam, zakaj me takšni komentarji sploh prizadenejo. Mogoče zato, ker me spomnijo na vsa pričakovanja, ki jih imamo ljudje drug do drugega. Čeprav imam občutek, da sem na svoji poti že kar nekaj dosegla in da sem si v tem svetu vsaj malo našla svoje mesto, se zdi, da se pričakovanja vedno znova pojavljajo. In takrat se človek hitro vpraša, ali sploh je to, kar bi moral biti.

Pa vendar, kaj bi sploh morala biti? Kako naj odrastem, če pa otrok v meni še vedno ne ve, kaj bi vsak dan jedel za kosilo? Kako naj se odločim o vsem, kar sledi naprej, če niti ne vem kakšno vreme bo jutri? Ali v človeških telesih obstaja nek switch, ki ga preprosto pritisneš in takoj postaneš odrasel? Če ja, bi prosila, da mi ga nekdo pokaže – trenutno mi namreč že teče voda v grlo, ker ga še nisem našla.

Pot pod noge gospodična

»Vse to, namesto da bi se preprosto sprijaznila s tem, da se stvari spreminjajo,« odmeva nekje v ozadju. Saj vem, da se spreminjajo. Jasno mi je, da ne bom vedno stara dvanajst let. A vseeno se rada spominjam lahkotne in samozavestne dvanajstletne deklice, ki ji je bilo najpomembneje, kdaj bo v šoli spet videla svoje prijatelje. Rada se spominjam tudi sedemnajstletne deklice, ki se je pripravljala na maturo, in devetnajstletne deklice, ki je prvič prestopila prag fakultete. In predvsem se rada spominjam petindvajsetletne deklice, ki danes piše ta zapis. Ker pravzaprav to tudi sem – nekdo, ki v sebi še vedno nosi otroka.

Ne, ne zavračam odraslosti. Želim si le, da se z njo srečam takrat, ko bom nanjo pripravljena sama, ne pa takrat, ko to od mene pričakujejo.

Iva KNEZ