Ali je izgubljenost le postaja – o tem, kaj vse sem in kaj bi lahko bila

Ne morem ubežati tistemu znanemu občutku, ki se vedno znova vrača ob prehodih. Nešteto čustev in dogodkov zgoščenih skupaj, a vedno čuden občutek izgubljenosti. V tem velikem svetu predstavljam le majhno zrno, ki upa, da bo nekega dne zraslo v nekaj večjega. Upa — in to je edino, kar lahko z gotovostjo trdim.

Nešteto ljudi, nešteto dogodkov, nešteto občutkov … Preprosto – nešteto vsega. V preteklem letu sem uresničila vse cilje, ki sem si jih zastavila že davno. Opravila vse izpite, odigrala vse vloge, se podala v najbolj nenavadne kotičke sebe … Pa vendar, tista misel ostaja. Misel, ki za trenutek ponikne, a se kmalu vrne še močnejša: »Toliko si dosegla … a zakaj ne še več?«

Sama seveda nikoli ne bi priznala, da se lahko moj zid pozitive in ponosa kdaj poruši – kvečjemu bom rekla, da gre za majhno oviro, ki jo brez težav prehodim. Ta ovira me vsekakor ne bo smela vreči iz tira ali destabilizirati. Pa kaj, če te misli onemogočajo druge misli, pa kaj, če vidim le vijugaste črte na papirju, pa kaj, če sploh več ne vem, kaj bom. Vse te neštete izkušnje so se počasi razgradile v nešteto vprašanj.

Moja zgodba samospoznavanja

Če temu sploh lahko rečem tako. Ko enkrat ugotoviš, da tvoje misli tonejo v neznane vode, se ti zdi, da ne veš več, kaj bi s seboj. Hitro začneš razmišljati, da se to vendarle ne more dogajati samo tebi – in tako končaš v kotičkih interneta, namenjenih samopomoči. Upaš, da boš našla odgovore na svoja vprašanja, a pogosto dobiš le še več vprašanj.

V svojem internetnem iskanju sem spoznala sledeče: občutek izgubljenosti je povsem normalen. Občutek izgubljenosti ni nenavaden in občutek izgubljenosti doživljajo mnogi. Kako si pri tem lahko pomagam? Odgovori na to so malce bolj zašifrirani: veliko o tem, kako so moraš obkrožiti z ljudmi, ki te res razumejo. Veliko o tem, kako pomembno je, da res govoriš o svojih čustvih. In, seveda, še enkrat potrjeno: vse to, kar čutiš, je popolnoma normalno. Kar naj bi, domnevam, čudežno olajšalo stvar.

Sama tega olajšanja nisem čutila — pravzaprav se nisem počutila prav nič drugače. Skoraj kot da v resnici nisem iskala potrditve ali sočutja drugih. Mogoče sem si le želela, da bi stvari nekako lažje dobile smisel. Pa saj ta smisel lahko pride sam od sebe, kajne?

Ne, jaz mislim resno

Tako sem ugotovila, da prva možnost na moji »checklisti« ne bo rešila moje težave. Kam torej naprej? Rešitve bi lahko iskala povsod drugje — v sebi, v drugih, v knjigah … Ali celo na listu papirja (ironično, kajne?). A kjerkoli bi začela, bi se na koncu verjetno znova znašla tam, kjer sem začela. Na začetku.

V moji glavi se je tako porodila misel: morda bi lahko to frustracijo preusmerila v nekaj dobrega. Na primer – postala bi bolj produktivna, samo da ubežim mislim. Osredotočila bi se na vse tisto, česar še nisem naredila, in to končno naredila. Lahko bi počistila sobo ali celo stanovanje in se morda za trenutek počutila “polno”.
Ja, lahko bi. Res bi lahko.

Drum roll please! Tega seveda nisem storila. Pa ne zato, ker svojih ciljev ne bi mogla uresničiti, temveč zato, ker misli ne izginejo niti, ko nekaj končno narediš dobro.

Ah, ta nostalgija

Občasno sem se znašla ujeta v krogu premlevanja svojih preteklih odločitev – dobrih ali slabih. Kaj pa, če tistega usodnega dne leta 2015 ne bi prestopila praga gimnazije? Ali če leta 2019 ne bi zakorakala v Maribor? Kje bi bila zdaj, če bi bilo vse drugače? Zagotovo ne bi pisala tega dolgega eseja o svojih spodrsljajih in manjkajočih koščkih. A morda … jih sploh ne bi imela. Dekle lahko sanja.

Vse skupaj morda zveni, kot da mi je na tem svetu težko — a resnica je precej drugačna. Imam vse, kar sem si kdaj želela: prijatelje, družino, svobodo … in pamet (čeprav ta včasih za trenutek izpuhti). Zakaj bi torej sploh pomislila, da bi bilo lažje, če vsega tega ne bi bilo? Ne vem. Morda mi lahko odgovor ponudiš ti — samo prosim, naj ne bo tak, kot tisti iz člankov za samopomoč.

Srečen konec

Konca še dolgo ne bo, moje misli pa skačejo dan za dnem, brez pavze. Na tej svoji “ekskurziji”, notranji in zunanji, sem obiskala mnoge destinacije in lahko rečem, da sem (in bom) vsaj nekaj odnesla. Ne, ne bom ti rekla, da se vse razreši v nekaj dneh, minutah ali celo mesecih. Ti pa lahko rečem, da vsako drevo nekoč obrodi sadove (saj veš, tisti stari slovenski pregovor). Morda je tudi moj občutek izgubljenosti le del večje zgodbe, ki se bo nekega dne sestavila v celoto.

Vem pa nekaj: ta občutek doživljam pogosto. Vsak dan. Večkrat na dan.

Če me razumeš, se mi na tej poti samospoznavanja lahko pridružiš. A odgovora ti zaenkrat ne morem dati — ker ga nimam niti sama.

No, mogoče pa so ravno to besede, ki sem jih želela nekje prebrati tudi sama.

Iva KNEZ
Unsplash