“Sej jaz nimam nič proti gejem, samo naj me pustijo na miru”

V začetku meseca je Ustavno sodišče odločilo, da je do sedaj obstoječa zakonodajna ureditev na področju sklepanja zakonskih zvez in posvojitev otrok neustavna. S tem so poroke in posvojitev otrok omogočili tudi istospolnim parom. Zakaj pa bi se geji in lezbijke v bistvu sploh poročali? Zakaj bi posvajali otroke, če bo to otroke samo stigmatiziralo in izpostavilo vsem mogočim travmam? Da ob duševnih sploh ne omenjamo fizičnih travm – ker itak vsi vemo, da se možnost, da te ob pogledu na otroka zasrbijo roke, drastično poveča, če si peder.

Če kdaj prebereš kakšen časopis ali pa preprosto pogledaš okoli sebe, hitro ugotoviš, da se okoli nas dogaja veliko krivic. Po svetu divjajo vojne, otroci (tudi slovenski, da ne bo pomote) so lačni, dogajajo se naravne nesreče, izginjajo milijoni. Razlogi, da bi se človek lahko zamislil, se kar ponujajo.

Ampak nas zmotita dva, ki se imata rada

Ker mi pač ne moremo mimo drugačnih, veliko bolj pretresljivih prizorov. Iz nekega razloga še vedno razpravljamo o tem, ali se lahko dve polnoletni osebi, ki se imata (verjetno) radi, poročita in si ustvarita družino. Ne vem točno, zakaj je to še potrebno, pa vendar – poskusimo secirati obe za sodobno družbo tako veliki grožnji.

Na to, da je poroka kakorkoli sveta, lahko pozabimo, kakor hitro se spomnimo, koliko sodobna družba da na njo. Komu poroka sploh še predstavlja sveti zakrament in obljubo za življenje? Lahko bi rekli, da odgovor najdemo že v razmerju med številom porok in ločitev (teh je bilo lani skoraj pol toliko kot sklenjenih poročnih zvez), še hitreje pa se nam odgovor ponudi ob vse pogostejših zgodbah serijskega varanja. Kako bi bila poroka sveta, če ni sveto niti osnovno človeško dostojanstvo? Pf.

Ampak seveda gre za otroke

Pa če pozabimo na te malenkosti – morda svete ideje sklepanja poročne zveze res ne smemo uničiti s tem, da bi se poročil kar kdorkoli. Še manj pa, da jim pustimo kar vsepovprek posvajati otroke. Lepo vas prosim. Kako pa naj odreagira otrok heteroseksualnega para, ki po vzoru staršev seveda ve, da je prav le, če imaš mamo in atija, na sošolca, ki bo imel dve mamici? Bog ne daj, dva atija?

Vsekakor je osnovno človeško pravico lažje zaobiti, kot lastnemu otroku razložiti, da se ima nekdo pač rad. Vsekakor je tudi lažje verjeti zgodbam, obsodbam in šalam znancev, kot pa se opreti na kakšno dejansko znanstveno raziskavo. Če je pa tako lepo povedati, kako se spolne zlorabe dogajajo samo med izprijenimi homoseksualci in nedolžnimi otročki. Kje bomo iskali grešne kozle, če nam vzamejo še to? Še dobro, da ima vsaka slovenska vas vsaj eno cerkev – kamne v primeru sile vrzimo kar tja.

Ker še nobeni zlorabi ni botroval kakšen liter janževca preveč. Zlorabe se vendar nikoli ne dogajajo v dobrih, starih, tradicionalnih družinah. Saj bi pa se to vendar na glas povedalo!

In vendar se Zemlja vrti še naprej

Samo upamo lahko, da ta dolgo pričakovana izenačitev pravic ostane z nami. Ker bo na koncu dneva težko imela kakšne res negativne učinke. Še vedno bodo živeli geji in še vedno bodo obstajale lezbijke. Še vedno se bodo imeli radi in še vedno si bodo želeli svojih družin.

Te imajo že sedaj in seveda jih bodo še vedno imeli, a se bodo ob tem zdaj morda soočali s sistemskim problemom ali dvema manj. In mogoče nas ob pogledu na dva, ki se držita za roke, več ne bo sililo k povratku zadnjega obroka. Samo mogoče.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv