Strastna barva Marpromovega logotipa kar vabi po agresiji

Maribor, čudovito štajersko mesto bogate zgodovine in pestre sedanjosti, ponovno polni medije. Že tako se širnemu svetu radi predstavljamo kot prostaki s plebejskim naglasom, zdaj pa bomo izpadli še kot nasilni grobijani. Nekaj dni nazaj so internet namreč napolnile podobe gospoda, ki se mu je, milo rečeno, malo vtrgalo, ker mu je potrobil šofer mariborskega mestnega avtobusa. Gospod je z dekadentnim avtomobilom zasedel povsem dekadentno pozicijo naravnost na avtobusnem postajališču. Šofer je potrobil – gospod pa v zrak, od samega besa (menda) izpulil bližnji stebriček in fizično obračunal s steklom avtobusa linije 3.

Rdeč napis “Marprom” kar vabi razjarjene bike

Kdo bi mu zameril – šofer ga je zagotovo zmotil med čim resnično pomembnim. Morda nakupom sirove štručke ali obiskom bližnje cvetličarne. Takih skrajno resnih opravil imajo ljudje v bližini UKC-ja kar za izvoz. Zagotovo ne mine dan, ko avtobusa (kateregakoli izmed 11 linij, ki tam stojijo) na postaji ne bi pričakal kak osebni avto. Šoferska kultura na čisti nuli. Poleg tega, da zaradi takih primerkov čaka ves avtobus (ljudje na njem imamo presenetljivo namreč obveznosti, šoferji in šoferke pa vozni red), je ob tem recimo prevečkrat otežen tudi izstop iz avtobusov. Pa moramo vedeti, da na UKC-ju – ki seveda ni osamljen primer – pogosto izstopajo starejši.

V Večeru sem ta teden brala, kakšen je ob incidentu komentar lokalne redarske službe in mestne občine Maribor. Oboji pravijo, da bi namestili neke tehnične ovire, ki bi osebnim avtomobilom preprečile dostop do postajališča. Ker je za ostalo že poskrbljeno – redarska služba kontrole tam namreč izvaja kar osemkrat na dan. Hvale vredna delovna vnema naših šerifov.

A imam ob tem en divji predlog. Redarja (glede na ognjevitost našega prebivalstva kar v družbi varnostnika) tja postaviti za cel dan. Naj kazen plača še kdo, ki mu parkirni listek ni potekel za dve minuti.

Ker res ni za verjet, da se ljudem tega ne bi dalo razložit

Na avtobusnem postajališču pač ne moreš parkirat. Pa če je za skok v pekarno ali za kavo – žal ne bo šlo. Dajmo se naučit nekega reda. Pa kdaj pohvalit Marpromove šoferje, ker so čisto kul. Po večini zelo prijazni in po veliki večini tudi z občutkom za normalno bremzanje. Po večini – situacija kdaj seveda ni optimalna (v decembru sem na enem izmed avtobusov neprostovoljno recimo izvedla pirueto), se zdi mariborski javni promet popolnoma soliden. Pa sploh ne dvomim, da ob vseh načrtih v kratkem ne bi postal še boljši.

Kakorkoli že – nič nam ne daje opravičila, da se znašamo nad soljudmi. Pa naj bo to s stebričkom na steklo ali z jeznim sikanjem navsezgodaj zjutraj.

Bom si pa ob tej avtobusno obarvani priliki vzela še pravico, da razkrijem nekaj najbolj bolečih ran mojega avtobusnega vandranja.

Želim si, da se ljudje ne bi usedali na zunanjo stran sedežev. In da se ne bi delali, da ne vidijo babice pol metra stran od njih. Ta vajb, da imaš slušalke in se ne zmeniš za okolico pač ne pije vode. Vzemi slušalke iz uh pa kdaj pozdravi sočloveka. Potem – če si star kjerkoli med recimo 10 in 45 brez zdravstvenih težav, na avtobusu ne nastavljaj ritke vsakemu sedežu, ki ga opaziš. Mogoče je na prvi postaji avtobus res prazen, a kakšna je verjetnost, da takšen tudi ostane? Pa tudi to – babica s težko vrečko bo do 8. vrste prišla težje kot ti – pa četudi nosiš težo izraza bolečine na obrazu in slabo glasbo v ušesih.

Potem še to – prosim, ne gužvaj se na avtobus. V Mariboru je reeeees težko trofit, da na njem za tebe ne bi ostalo placa. Pa če smo moderni gor ali dol, sem užaljena, ko se pred mene vsilijo šestnajstletni pubeci. Ker se čisto isto vsilijo pred babice in dedke. In v takih trenutkih začne pritisk naraščat tudi meni. Ki sem sicer zares precej miroljubna žival. A mogoče niso krive moje zavijajoče oči ali neotesana mladina. Mogoče res samo draži ta rdeča. Rdeča muleta. Taka, ta prava štajerska, s poznanim šoferjem pa par minutami zamude.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv