Na maile ne odgovarjajo in ko jih rabiš, jih ni. Tako je, o profesorjih govorim.
Še vedno nisem končala faksa in vem, da je problem v meni. Bi bil pa ta problem včasih vsaj malo manjši, če bi bili faktorji iz okolja malenkost drugačni.
Kadarkoli je kdo od starejših kolegov tožil, kako težko mu je napisati diplomo ali magistrsko, kako težko mu je opraviti še nekaj zadnjih izpitov in podobno, sem si mislila stari, pa daj ne jamraj. Lepo se zmeni s profesorjem, napiflaj tistih par strani, pojdi odpisat zadevo, se zapri za en mesec v knjižnico in prepiši par stavkov iz knjig na določeno temo, ki itak že obstajajo. Saj ne odkrivaš tople vode.
Pravijo, da si z leti in izkušnjami pametnejši. Morda nisem ravno kaj dosti pametnejša, zagotovo pa veliko bolj razumem, o čem so govorili (in še govorijo) vsi ti ljudje. Razumem tudi, zakaj nekateri izmed njih še vedno niso magistrirali. In z vsakim dnem jih za to manj obsojam.
Do konca študija sta mi ostala še en izpit in magistrska naloga. Malo zato, ker svoj čas raje namenjam drugim stvarem in malo zato, ker sem potiho upala, da se ne bom rabila soočiti s profesorjem, pri katerem moram še opraviti izpit (v idealnem svetu bi pri svojih letih že šel v penzijo, ampak moj svet te dni žal ni idealen).
V zadnjem času sem za slednje zbrala pogum in se ob več priložnostih (kljub temu, da mi je želodec ob tem delal salte in sem komaj zadrževala obroke, ki sem jih pojedla tisti dan) odpravila na faks. V upanju, da ga končno ujamem in se dogovorim, kdaj lahko uredim zadeve. Pred tem sem mu seveda pisala mail, da bi se izognila osebni konfrontaciji. Odgovora od nikoder, zato sem šla v akcijo. Iskala sem ga v času govorilnih ur, pa ga ni bilo. Predavanja pri njem so kar naenkrat začela odpadati. Potem sem se odločila, da poskusim pri njegovi asistentki, pa sem v času govorilnih ur tudi pri njej naletela na zaprta vrata praznega kabineta. Pa dobro, a je na tem faksu sploh kdo od profesorjev prisoten, ko bi moral biti?
Razumem, da se vmes stvari pač zgodijo in govorilne ure oziroma predavanja odpadejo. Ampak, da je v mesecu dni tako težko nekoga ujeti, si pa nisem mislila. Da je tako težko biti na voljo eno uro in pol na teden? In da je tako težko odpisati na mail? Vzame ti približno 30 sekund. Včasih manj. Kar mi je še bolj zanimivo, je to, da je problem tudi javiti študentom, da določene osebe ne bo na faksu v času uradnih ur. Ker zakaj ne bi nekdo samo zato prišel na drug konec mesta in se potem sprehodil še nazaj. Če pa imamo kaj, pa imamo čas.
Tega ne jemljem kot izgovor, da še nisem opravila obveznosti. Definitivno pa na ta način lažje razumem tiste, ki na neki točki odnehajo. Ker imaš z leti v življenju še druge stvari, na neki točki ena od teh postane tudi služba. In na tem mestu naj samo pripomnim, dragi profesorji, če si lahko mi uredimo prosto uro v službi, ste lahko tudi vi tisto uro v kabinetu. Ali pa vsaj javite, da vas ne bo.
Pa dobro. Bom poskusila ponovno naslednji teden. Pa da vidimo, kaj se zgodi. Morda pa mi uspe še letos zaključiti z obveznostmi in magistrirati. To bo mama vesela.
Kaja STEBLOVNIK
osebni arhiv
