Mariborčan si, daj ne jamraj, pa povej ki si ostalih 50 tednov v letu

Na svetu verjetno ni lepšega pogleda, kot je pogled s Piramide na Pohorje. Ali obratno, odvisno od kondicije posameznika. Srce kar zapoje, ko se po dolgem času vrneš v našo metropolo in te pozdravijo pohorske smreke, dravski labodi in natakar z dobro domačo kapljico.

Ampak vse to je hitro pozabljeno, ko preberemo kako posebej perečo lokalno novico na še bolj perečem lokalnem mediju. “Spet se bo samo v centru delalo? Nonstop samo ena in iste mestne četrti! Pa vedno se izbere neki slabi arhitekt, ko ponavadi sploh ne ve, kaj je lepo. Pa na vrh še ena nova kavarna, ker to zdaj glih rabimo, ja.” Karkoli se dogaja, nekdo bo imel pripombo. In pogosto žal ne samo ene.

Ja, strinjam se – nenavadno je, da se rihta samo okoli županovih objektov. Ja, ni prav, da na radvanjskem pločniku že en teden leži podrta češnja. Ja, ne vidim smisla v brvi, medtem ko obstoječi pločniki po več mesecev čakajo na popravilo – na trenutek, ko iz kraja zločina končno izgine tisti nesrečni začasni stožec. In niti me ne veseli, ko po 22. uri plačujem za taksi.

Tudi to se strinjam, da nas k dodatnemu rekreiranju ne bo pritegnila nobena podražitev gondole, še manj plačljivost parkirnih mest. Res je tudi, da ni prav, da vse poteka v modernih nakupovalnih središčih, mestno jedro pa umira.

Ampak prosim vas lepo, nehajmo jamrat!

Zadnja dva festivalska tedna je bilo mesto nabito polno. Strinjam se tudi, da bi bogato mestno dogajanje lahko trajalo celo poletje. A se hkrati še glasneje sprašujem – kje ste vseh ostalih 50 tednov v letu? Četudi na trgu ni Magnifica in ob Dravi ne Adija, se v Mariboru dogaja vedno.

Kdor išče glasbo, jo bo našel. Kdor išče kulturo, jo bo našel. Kdor išče kozarec dobrega vina, ga bo našel. Večeri smeha in filma na Minoritih, alternativa v Pekarni, hipsterijada na Vetrinjskem. Če kdo reče, da se v Mariboru nič ne dogaja, ga lahko vprašam samo: kam te gledaš?

Kdor reče, da se vlaga samo v izbrane občinske promile, se pač premalokrat premakne s fotelja spletnih komentarjev. Sej pa te mamo vse. Sprehodi se kdaj po mestu, pa glej stvari, ki so, ne tiste, ki jih ni.

Smo na čase malo butalci al’ ja?

Koroško krasi število lično obnovljenih stavb. Po mestu se lahko čez dan zapeljemo z Maistrom ali si izposodimo mbajk. Na ulice nas vabi dogajanje, na deževne dni pa po nas kličejo muzeji. Si že bil v novem Muzeju najstarejše trte na svetu? Verjetno ne, ker je vprašanje, če te je po osnovni šoli sploh še videla kakšna kulturna ustanova, v kateri ne bi vrteli filmov.

Jamrat je najlažje, je pa definitivno lepše kdaj kaj pohvalit. Se splača probat. Sicer pa ima vsak svoj glas in zmožnost, da predlaga spremembe. In nenazadnje – bližajo se lokalne volitve – h kandidaturi vljudno vabljeni vsi junaki, ki verjamejo, da so sposobni boljšega.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv