Zadnja dva meseca konstantno kolebam med dvema občutkoma – pričakovanjem in razočaranjem. Zakaj? Ker iščem stanovanje. Na začetku precej vznemirljiva dogodivščina se je sprevrgla v mojo osebno nočno moro.
Z iskanjem stanovanja sem se prvič spopadla, ko sem bila brucka. Ne vem, če je od takrat res že minilo toliko časa, ampak pravila igre so se precej spremenila. Ko pomislim za nazaj, smo s kolegicami šle pogledat 4 ali 5 stanovanj, se odločile za enega, podpisale pogodbo, se vselile in mirna Bosna. No, danes so zadeve zelo drugačne.
Kar nekaj let sem bivala v študentskem domu, ker pa se moja študentska leta počasi zaključujejo, sem se odločila, da grem počasi na svoje. Tega sem se res veselila, dokler se ni pričel moj lov na stanovanje, ki je zaenkrat približno tako uspešen kot Don Kihotov boj z mlini na veter. In tako sem že lep čas ujeta v začaran krog občutkov, ki prihajajo v več različnih fazah.
1. FAZA: pričakovanje
Prva faza se začne med brskanjem po raznih spletnih straneh (široko ponudbo študentskih stanovanj najdeš na Kamrici), ko najdeš luštno urejeno stanovanje na kul lokaciji in z razumno najemnino. Pokličeš lastnika (če imaš dosti sreče, se ti oseba, ki stanovanje oddaja, celo javi na telefon in tvoj bodoči dom je še na voljo) in se dogovoriš za ogled. In veselo pričakuješ dan, ko boš prvič videl svoje novo bivališče.
2. FAZA: navdušenje ali gnus
Druga faza se izrazi v dveh oblikah, odvisno od stanja stanovanja.
Če je stanovanje takšno kot na fotkah, nastopi navdušenje. Kar na licu mesta se odločiš, da je to to, tu boš živel, pika konec in kdaj lahko lepo prosim podpišeš pogodbo? Lastnik ti pove, da je za stanovanje zainteresiranih še približno 2719 ljudi in da ti čez nekaj dni javi, za koga se je odločil.
Gnus nastopi, če ugotoviš, da je razlika med fotografijami in dejanskim stanjem stanovanja precej podobna razliki, ki jo lahko opazimo na obrazih zvezdnic, ko te nosijo make-up in kadar ga ne. Po stenah je plesen, iz stranišča smrdi in o glej, a je tisto gromozanski pajek? Vrhunsko. Čimprej zbežiš, preden se po nesreči kam nasloniš in se s čim okužiš.
3. FAZA: upanje
Tretja faza sledi, kadar v drugi fazi začutimo navdušenje. Nastopi DAN D in ti čakaš na klic. In čakaš. In čakaš … Če imaš srečo, te celo pokličejo. Da ti povejo, kako vendarle nisi iz pravega testa za vzdrževanje njihovega elitnega stanovanja. Tisti manj kruti ti raje pošljejo kar sporočilo.
4. FAZA: razočaranje, obup in kriza identitete
Kaj pa zdaj? Kam bom šla živet? Kličeš prijatelje, kdo ti lahko oktobra odstopi kavč. Konec koncev ne rabi biti kavč. Lahko si prineseš spalno vrečo, želiš si le strehe nad glavo in prostora, kjer se lahko tu in tam malo umiješ. V najslabšem primeru se lahko vrneš domov za nekaj mesecev. Ampak pri teh letih? Tvoje življenje je zanič.
5. FAZA: sprejemanje
Sprejmeš dejstvo, da ti tisto stanovanje ni bilo namenjeno. Pa tudi katero poprej ne. Na voljo so še druga stanovanja in morda ti vendarle ne bo treba živeti pod mostom. Malenkost znižaš standarde in krog se ponovi.
Sem pa v času, ko iščem stanovanje, marsikaj doživela. In iskreno upam, da se bom tem dogodivščinam lahko kmalu smejala. V svojem novem, lepem stanovanju, na dobri lokaciji in z razumno najemnino.
Kaja STEBLOVNIK
osebni arhiv