Drage mamice, kdaj pa ve začnete s faksom?
Novo študijsko leto že trka na naša vrata in oh, kako lepo se je vrniti na faks! Nekateri komaj čakajo, da se vrnejo v študentske domove, nekaterim to povzroča stres, spet drugi pa ostajajo doma, v objemu svojih mamic. Ker nihče ne preobleče postelje kot mama. Pa če si star 5 ali pa 20*.
Da te na informativne dneve pospremijo starši, se mi zdi popolnoma sprejemljivo. V življenju so pač že doživeli kakšno stvar več kot mi, prav tako pa nam lahko ponudijo venček uporabnih nasvetov. In razumem tudi, da ti starši pomagajo pri selitvi v študentski dom in da mamice svoje zaklade na pot življenja odpremijo s tupperwarom pohanega.
Ne morem pa dojeti, zakaj bi mame preoblačile posteljo nekomu, ki je zvečer glavni na Štuku
Ali pa komurkoli, ki je nasploh že dopolnil 10 let. Pa ajde. Mogoče bi se mejo dalo postavit že pri 8. Po eni strani jamramo, kako dolgo Slovenci ostajamo doma (smo nad evropskim povprečjem, prekašajo pa nas samo Hrvati, Portugalci, Slovaki, Bolgari, Grki in Italijani), po drugi strani pa se marsikomu ne zdi čudno, da mu mama pospravlja sobo. In recimo rihta študentske bone ali zavarovanje za avto. Ali še najboljše – piše seminarske naloge.
Nekaj drugega je tudi, če nas recimo razvajajo babice – ker je res komot, če ti pri dvajsetih nekdo lupi kostanje in reže nektarine. Ampak eno je gesta pozornosti, drugo pa da iz otrok (v resnici mladih odraslih) delamo invalide.
Pa podrobneje o maminih sinčkih
Ker raziskave bojda pravijo, da se gre pri bolestnem razvajanju otrok predvsem za odnos mam in sinov, se osredotočimo kar na tole. Starševstvo je verjetno najtežji poklic na svetu in še ob najboljših namenih ni nujno, da ti kje ne spodleti kaj odločilnega. Ampak kje najti mejo med zavijanjem v vato in med tem, da ti mora otrok pri 18. plačevati za najemnino? In kje med tem, da je v maminih očeh sinko popoln, v resnici pa si sam ne zna niti riti obrisati?
Glede na to, da nisem ne strokovnjak za medčloveške odnose in niti ne starš, težko odločim, kaj je prav in kaj ne. Ampak si v duhu zdrave kmečke pameti pri razmišljanju, če je nekaj normalno ali ne, predstavljajmo, kako bi se počutili, če bi vsi okoli nas vedeli, da se to dogaja. Se na pivu zvečer pohvališ, da ti je v študenta posteljnino prišla zamenjat mama? Bi ti bilo kul, če bi vedel, da v celotnem študiju sam nisi napisal niti ene seminarske?
In mamice – kakšno sporočilo s takim držanjem štange pošiljate svojim zlatim sinčkom? Če se ti res ne da potrudit, se delaj, kot da ti je pune težko pa bo ziher nekdo drug naredil? Ker bo mamino dojko kmalu zamenjala ena mlajša? Rada bi verjela, da se tako šlepanje enkrat konča. Ker na neki točki človek mora postati odgovoren za svoja dejanja.
Enim pa je z rožicami posuto še leta in leta. Ker po šlepanju skozi mladostniško dobo najdejo pot, da se kasneje podobno šlepajo tudi v službi. In ponovno doma. In kamorkoli gredo. Saj mora biti luštno, da nekdo podpira tvojo lenobo, ni pa ravno prav. Drage vrstnice, vzgojimo novo generacijo fantov. In naj bo ta takšna, da bodo sinovi samo nam.
* spoiler alert: to (kljub zanimivi statistiki) ni kritika ljudi, ki živijo doma. To je kritika prekomernega ujčkanja, običajno maminih sinčkov.
Sara VOCOVNIK
osebni arhiv
