Boš letos gasilcem dal kaj za koledar al’ spet ne?

December je praznični čas obdarovanja, ko se vsi kar naenkrat spomnimo biti dobrodelni. December pa je tudi čas, ko številna društva pobirajo prostovoljne prispevke, da si omogočijo nadaljnje delovanje. Npr. prostovoljni gasilci, ki v zameno za simboličen prispevek običajno podarijo koledar društva.

Pa tolikokrat ostanejo pred vrati. Ker ljudje dandanes nimamo več občutka za povračanje družbi. Ne vem. Sklepam? Ne spomnim se druge razlage. Pa gre v primeru prostovoljnih gasilcev praktično za sklepanje odnosa za prihodnost. Če bo na drevesu obtičala tvoja mačka ali ti bodo v jašek morda padli ključi – koga boš poklical takrat? Gasilca, ki si ga pred nekaj meseci pustil čakati na mrazu? Jaz za nekoga takega ne bi plezala na drevo.

A v osnovi se sploh ne gre za lastne koristi

Pri dajanju pa sploh ne bi smelo iti za lastne koristi. Več koliko modrih ljudi je že povedalo, da z dajanjem drugim v resnici dajemo sebi. Nihče še ni obubožal od dajanja. Ni treba biti bogat, da si radodaren. Samo s tem, ko daješ, lahko prejmeš več, kot imaš zdaj.

Pa nanizajmo še nekaj dejstev, podprtih z raziskavami. Dajanje nam je kot del družbenega udejstvovanja v DNK zapisano že tisočletja. Lahko bi rekli, da dajemo, ker s tem pričakujemo povrnjene bonitete v prihodnosti. Hkrati pa nesebično dajejo že devetnajstmesečni otroci. Ti verjetno še ne znajo preračunati, da jim bo nekdo, ki so mu posodili lopatko, čez nekaj let zrihtal cenejše zavarovanje ali hitrejšo obravnavo pri zdravniku.

Tako si bom dovolila predpostavko, da dajemo, ker nam to narekuje glas, ki želi, da delamo dobro. Glas, ki nas opominja, kako biti ljudje.

Pa to vedno seveda ni omejeno na dajanje denarja. Povsem razumljivo je, da nekdo z minimalnimi dohodki verjetno ne bo sponzoriral šolanja deklice v Afriki, ker si tega preprosto ne more privoščiti. Vsak pa lahko pridrži vrata, četudi to pomeni, da bo pred trgovino zato stal pol minute več. Prav tako lahko ostareli sosedi vsak pomaga nesti vrečke ali rože za na pokopališče. Če si to le lahko privoščimo, je zmožnost vsakega izmed nas verjetno tudi, da kdaj kupimo časopis brezdomca, ki se s prodajo trudi pred našo najljubšo trgovino. Ali da v zaboj dobrodelnega društva v trgovini občasno položimo paket testenin. Zagotovo pa, da v parkirnem avtomatu pustimo listek, ki ga nismo izkoristili do konca.

In tako malo je potrebno

Ker s tem tvorimo in ustvarjamo družbo. Ker ne verjamem, da dobrodelna dejanja pomenijo manj, če o njih govoriš na glas, še zgodba izpred nekaj tednov. Pred trgovino sem srečala starejšo gospo, ki ravnokar opravljenega nakupa več kot očitno sama ni bila sposobna nesti domov. Pa sem se valda ponudila, da jo zapeljem. Ker si želim, da bi kdo naredil isto, če bi šlo za mojo babico. Ali morda zame, čez leta, ko se Zemlja še nekajkrat zavrti okoli sonca.

Pa v zameno nisem dobila drugega, kot iskren hvala in nasmeh neznane gospe. Kaj več pa bi si v bistvu sploh lahko želela? Od tistega trenutka me ni prav nič manj. Kvečjemu več, ker sem s tem, ko sem pomagala njej, največ naredila prav zase.

Ker je v posteljo zvečer lepše leči, če veš, da si storil nekaj dobrega. Na koncu dneva pa dajanje hočeš ali nočeš v resnici spet postane sebično. Ker na nek način zmeraj seveda dajemo sami sebi. Pa dajmo za dobro mero letos še gasilcem.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv