Je res vedno treba čakat na petek? Pridi – ti povem, kaj so nebesa
Vedno čakamo na nekaj – na petek, na vikend, na naslednje praznike, na naslednji dopust. Toliko čakamo, da zamudimo trenutke. Nešteto teh. Kaj, če bi danes za razliko poskusil čakati na naslednji trenutek? Samo za hip, preden ti uide.
V enem izmed svojih del je ameriški avtor Dennis Lehane zapisal takole: “You didn’t die and go to a better place; this was the better place because you weren’t dead. Heaven wasn’t in the clouds; it was the air in your lungs.” Nisi umrl in šel na boljši kraj; to je bil boljši kraj, ker nisi bil mrtev. Nebesa niso bila v oblakih; bila so zrak v tvojih pljučih.
Kaj, če nekega dne ugotovimo, da nas po smrti ne čaka nič? Da je življenje pač res vse, kar je. Jaz preprosto ne verjamem, da bi energija kar ugasnila – pa vendar. Kaj, če nas pričaka en prazen nič? Nič, na katerega ves čas čakamo. Na katerega se opiramo, ker verjamemo, da bo lepše.
Pa če pustimo transdimenzionalne debate, ki človeka oblegajo že tisočletja. Popolnoma isto delamo z vikendi, prazniki in dopusti. Toliko časa preživimo z mislijo na to, kako bo enkrat lepo, da preprosto izgubimo čarovnijo sedanjega trenutka.
Čas, ki ga tedensko porabimo za kalkulacije, bi lahko zlahka vložili v razmišljanje o tekočem trenutku. A mi vedno nekaj lovimo – vse bo lažje na dopustu; vse bo kul, ko diplomiram; samo še ta mesec sfuram in samo še tri dni do petka.
In nato samo še neskončnost do sreče
Konstantno nekaj lovimo, pa še sami ne vemo kaj. Nekateri bi rekli, da to, kar nenehno loviš, ne more nikoli postati zares tvoje. Boš kaj bolj srečen, ko diplomiraš? Bo tvoja sreča popolna, ko dobiš plačo? Ti bo vikend na hrvaški obali res spremenil življenje? Ali pa bo hajp trajal samo do trenutka, ko se boš spet spomnil na nekaj, kar ti manjka? Na diplomi se nabere prah, plača se porabi, kune se izgubijo – tvoje misli pa ostajajo s teboj. Pogosto pa do slabe volje sploh ni potrebno iti tako daleč – ta te veselo čaka s ponedeljkovo budilko.
Bi bilo preprosteje, če enačbo pretvorimo v najbolj poznano enoto sodobnega časa? Koliko evrov je vredna zapravljena minuta, koliko ura? Koliko evrov smo zmetali skozi okno in koliko trenutkov bi kupili, pa jih ne moremo? Ker je evro samo valuta, trenutek pa samo življenje.
Pa pomislimo takole. Koliko evrov izgubiš vsakič, ko zaviješ z očmi? Koliko vsakič, ko nestrpno potrobiš? Koliko limita ponuja banka? Kako daleč v minus lahko greš? Minus na banki, minus na zdravju – na koncu je vse isti šmorn.
Carpe diem ali kako že?
Za življenje v trenutku žal ni preprostega recepta. Poskusi za začetek s tem, da nisi za brezveze tečen. Že zvečer se razveseli dneva, ki te čaka, ko se zjutraj vstaneš. Pomisli na eno stvar, ki te bo ta dan osrečila. Nikjer ne piše, da mora biti vsak tvoj dan posut z rožicami, a nas vendar obdaja toliko blagoslovov, da si nejevolje ne bi smeli privoščiti.
Ko se prepustiš srčnim vibracijam vesolja, te povsod čaka nekaj, na kar se ne čaka, ampak to pride samo. V vsaki stvari lahko najdeš nekaj lepega; povsod te čakajo presenečenja; samo gledati moraš, pa boš videl – totalni klišeji. Pa v resnici sploh niso. Kdor želi biti srečen, bo srečen. Kdor želi čakati na petek, pa naj se ostale dni vsaj trudi dajati občutek, da mu ni odveč živeti. Ker nestrpno trobljenje na cesti, kletvice na blagajnah trgovin in komentiranje mimoidočih pač slišimo vsi.
Pa bi v tistih trenutkih raje sanjali o čem lepšem. Na primer o čudovitem zraku v naših pljučih. Hvala, vesolje in hvala, vsemogočnost. Življenje = nebesa.
Sara VOCOVNIK
osebni arhiv
