Film: Doktor Sleep [RECENZIJA]
Po 39 letih prihaja nadaljevanje grozljivega in genialnega Izžarevanja! Vprašanje se seveda postavlja – ali Mike Flanagan v režiserski vlogi ujame psihološko grozo in simbolizem, ki ga je izžareval film Stanleya Kubricka? Ali Ewan McGregor v glavni vlogi prepriča tako dobro, kot nas je v norost prepričal Jack Nicholson? Ali bo tudi za ta film Stephen King rekel, da gre za stvor, ki z njegovo knjižno predlogo nima nič?
Film se nadaljuje 40 let po dogajanju prvega filma – a brez skrbi, film si lahko ogledate tudi, če niste pogledali Izžarevanja. Začne se s podobo mladega Dannya Torenca, ki trpi za travmami, ki jih je utrpel v prejšnjem filmu. S tem film vzpostavi temačno atmosfero in ton filma. Pohitrimo čas za nekje 40 let. Danny se, podobno kot njegov oče pred njim, spoprijema z alkoholizmom, dokler se ne preseli v ameriško predmestje in spravi svoje življenje v red. Na drugem koncu države punca Abra šele odkriva svoj dar izžarevanja – in vse kaže, da gre za veliko močnejši dar, kot ga je imel kdorkoli pred njo. To pritegne pozornost starodavnega kulta, ki pod vodjo Rose lovi otroke z darom in iz njih naredi neprostovoljne darovalce. S tem se začne igra miši in mačke.
“Saj kar žariš!” ima v vesolju Izžarevanja avtorja Stephen Kinga drugačno konotacijo.
Glasba ima na začetku izjemno dober učinek, spominja tudi na glasbene učinke starejših grozljivk – definitivno plus. A film z glasbo pretirava, kot pretirava z “lažnim hipnim zastraševanjem”. To je hitro naraščanje tempa glasbe, počasni kadri in ravno, ko glasba doseže vrhunec, se ne zgodi nič. Prvič ali drugič je tovrsten prijem še učinkovit, nato pa postane le še nadležen, očrni pa tudi dobro uporabljeno glasbo na začetku.
Soliden psihološki triler brez velikih napak
Ewan McGregor je v svoji vlogi prepričljiv, a pušča občutek, da mu vloga ni dovolila, da bi se v celoti izkazal. V svoji vlogi na začetku prepriča tudi Rebecca Ferguson, kot vodja kulta, a se kvaliteta njenega igranja proti koncu izgubi. Omeniti velja tudi Kyliegh Curran v vlogi Abre, za najstniško igralko je njeno igranje solidno.
Film trpi za sindromom utrujenosti – začne se izjemno dobro, glasba, prizori in kadri snemanja govorijo o napeti grozljivki, ki se bo začuda bolj držala atmosfere kot neučinkovitih hipnih zastraševanj. Dogajanje se izjemno umiri na sredini filma, proti koncu pa gre vse skupaj navzdol. Utrujenost zaradi napačne uporabe glasbe, slab izkoristek zapuščine originalnega Izžarevanja (Flanagan je imel pred sabo zlat rudnik idej in kultnih referenc, ki jih ni dovolj izkoristil) in anti-klimatični konec, za katerega se zdi da je bil na hitro vržen skupaj.
Film ima veliko temačnih scen, ki ga naredijo zapomnljivega – od scen mučenja otrok, do telesne groze. Vseeno pa jih je premalo, da bi film ponosno nosil oznako “grozljivka”. Gre bolj za psihološki triler. Film je solidno povprečen, brez velikih napak, a hkrati s premalo odlikami, da bi izstopal iz množice. Ogledate si ga lahko brez predhodnega ogleda Izžarevanja, a če načrtujete večer groze, potem je prvi film veliko boljša izbira za to.
Mark MOHORČIČ
Blitz Slovenija
MariBox
