Film: Ad Astra: Pot do zvezd [RECENZIJA]

Režiser se klanja preostalim, ki so posneli vesoljski film brez strašnih izvenzemeljskih pošasti. Želijo se otresti oznake fantastičen in pričati o stvarni prihodnosti. Ad Astra se osredotoči na vesoljsko samoto.

Uredništvo DOSTOP.si14/10/2019

823

Primerjalna filmografija

S šimpanzom, rekreacijo prizora in filmom, ki je sestavljen iz medplanetarnih popotovanj se James Grey (režiser) zahvali Stanleyu Kubricku za 2001: Vesoljsko potovanje. Brad Pitt igra še bolj skuliranega astronavta kot McConaughey iz Medzvezdja. Ker je čustveno nedostopen se razide s partnerko Liv Tyler, najverjetneje je dedno, saj oče Tommy Lee Jones išče nezemeljsko zavest pri Saturnu. Teža filma je na plečih Pitta, ki kot ponavadi vlogo izvrši navidezno brez napora, v zasnovi mu pomaga izkušeni Donald Sutherland, v zapletu pa otopela Ruth Negga.

Ad Astra: Pot do zvezd deluje kot 3 urni film stlačen v 2 uri in dve minuti.

Minutaža je prekletstvo

Kot mnogim so se krila filma odrezala pri montaži. Traja sumljivi dve minuti čez dve uri. Občutek imaš kot, da je Greyu nekdo obljubil 3 ure filma. Prvi dve tretjini se odvijata z neenakomernim ritmom. Kot je že v navadi, se hiti proti spektakularnem vrhuncu in razpletu. Šele končnica dobro predstavi režiserjevo originalnost in oživi njegovo vizijo.

Kaj je tu posebnega?

Avtor želi predstaviti odtujenega sina in očeta, ki sta oddaljena z večmesečnim potovanjem brez gravitacije in svetlobe v samotni vesoljski “piksni”. Psihološki triler v vesoljskem žanru. V ne tako oddaljeni prihodnosti, se morajo ljudje za uspešno kolonizacijo Lune in Marsa, vesti kot distopični stroji. Kljub znanstvenemu napredku, se zaradi neverjetnosti človeških dosežkov in večtedenskimi poleti med planeti, astronavti zatečejo veri in molitvi. Režiser uporablja tudi eksperimentalne tehnike, predvsem za prikaz samote in minevanja časa.

Zamujena priložnost

Živimo v času, ko se konceptualizirajo razne izvedbe Lunarnih in Marsovskih baz ter vesoljskih dvigal. Vsa nastopajo v filmu vendar v ozadju z bežnimi posnetki. Zdi se mi zaman, da se ne izkoristi raznih idej iz realnosti in bolje predstavi. Tako pa se uporablja domišljija grafičnih oblikovalcev, s katerimi se oblikuje scena, ki paše postavi Brada Pitta, čeprav je to film, ki v prvi vrsti preučuje človeško zavest.