Film Odiseja: spektakel, ki osupne oči in na novo pripoveduje večni ep [RECENZIJA]
Le malo zgodb je prestalo preizkus časa tako uspešno kot Homerjeva Odiseja. Tisočletja pozneje še vedno spremljamo Odisejevo dolgo pot domov, njegove spopade z bogovi, pošastmi in predvsem z lastno usodo. Zato ni presenetljivo, da je bila Nolanova adaptacija eden najbolj pričakovanih filmov leta.
Kot filmska izkušnja film zagotovo ne razočara. Vizualno je Odiseja dih jemajoča. Fotografija je čudovita, glasba veličastna, posamezni prizori pa ustvarjajo občutek, da spremljamo nekaj res epskega. Igralska zasedba odlično opravi svoje delo, predvsem glavni igralec pa Odiseju vdihne ravno pravo mero utrujenosti, odločnosti in hrepenenja po domu.
Vendar pa se skozi celoten film težko ubeži občutku, da ne gledamo Homerjeve Odiseje, temveč njeno različico, ki je izgubila del svoje mitološke duše. Pogrešamo lahko nekaj trenutkov, zaradi katerih je izvirna zgodba postala nesmrtna.
Mitološki manko: kje se je izgubil prebrisani Odisej?
Film Odiseja nam predstavi pogumnega vojščaka in človeka, ki si želi le vrnitve domov. Manj pa pokaže njegove najbolj prepoznavne lastnosti – iznajdljivost, humor, ljubezen do pretkanih načrtov in igrivost, zaradi katerih velja za enega najbolj zanimivih junakov grške mitologije.
Zato je presenetljivo, da v filmu ni prizora s Kiklopom, ko se Odisej predstavi kot “nihče”. To ni le eden najbolj znanih trenutkov celotnega epa, ampak prizor, ki popolnoma pokaže, zakaj je Odisej tako poseben. Je pa Kiklopov krik eden tistih trenutkov, ki še dolgo odmeva v ušesih.
Ljubezen, vredna več kot večnost
Nekateri prizori so bili čudoviti, a bi si lahko želeli, da bi jim film namenil še nekaj več prostora. Kalipsin otok bi lahko deloval bolj pravljično, skoraj kot raj, iz katerega se je nemogoče posloviti. Še bolj pa se v filmu pogreša, da ni jasno poudaril dejstva, da Kalipso Odiseju ponudi večno življenje, on pa ga zavrne. Izbere smrtnost, samo zato, da bi se lahko vrnil k Penelopi. To je eden najlepših trenutkov celotne Odiseje in dokaz, da je zgodba v svojem bistvu veliko bolj ljubezenska, kot si pogosto priznamo.
Podobno je izpuščeno tudi srečanje z njegovo materjo Antiklejo v podzemlju. Prizori v Hadu so bili odlični, vendar bi prav njun pogovor dodal še eno močno čustveno plast.
Film Odiseja: ko manj pomeni več …
Veliko gledalcev je zmotilo, da siren skoraj ne vidimo in njihove pesmi nikoli zares ne slišimo. A prav v tem se skriva moč tega prizora. Prav ta občutek radovednosti in neizpolnjene želje pa gledalca postavi v enak položaj kot Odisejeve može. Skušnjava deluje ravno zato, ker ostane nedosegljiva.
Tudi prizor pri Kirki naravnost navdušuje. Dejstvo, da so ustvarjalci uporabili praktične učinke in animatroniko namesto računalniške animacije, prizoru doda posebno težo. Še lepša pa je simbolika – možje se v prašiče ne spremenijo zgolj zaradi čarovnije, ampak zato, ker njihovo vedenje že prej razkrije njihove najbolj živalske nagone.
Odiseja je bila vedno ljubezenska zgodba!
Čeprav film spremljamo skozi vojne, bogove in nevarna potovanja, je njegovo srce drugje. Nenazadnje gre za zgodbo o dveh ljudeh, ki se kljub letom, morjem in bogovom nikoli ne nehata iskati. Prav prizori med Odisejem in Penelopo so med najlepšimi v filmu, saj nas opomnijo, da je bilo vse to dolgo potovanje vedno namenjeno le enemu cilju – vrnitvi domov.
Zaključek lepo zaokroži sporočilo celotne zgodbe. Odisej in Penelopa odideta v izgnanstvo, zadnji pogled na trojanskega konja pa opomni, da se bodo civilizacije menjavale, generacije prihajale in odhajale, ljudje pa bomo vedno znova pozabljali na lastne napake ter ponavljali iste vzorce.
Prizori z Argosom pa so zagotovo dosegli vsako srce. Njegova zvestoba in čakanje na gospodarja predstavljata enega najbolj ganljivih trenutkov celotnega filma.
Na kratko: med spektaklom in Homerjevo dediščino
Nolanov film Odiseja je vizualno impresiven film z mogočno glasbo, odličnimi igralskimi predstavami in številnimi prizori, ki si jih je vredno ogledati na velikem platnu. Kot vsaka velika adaptacija tudi ta prinaša določene spremembe, zaradi katerih bodo ljubitelji Homerjevega epa morda pogrešali nekatere ključne trenutke. Prav ti elementi namreč zgodbi dajejo tisto posebno mitološko in čustveno razsežnost, zaradi katere je Odiseja preživela tisočletja.
Kljub temu je to film, o katerem se po ogledu želiš pogovarjati. In morda je prav to največji kompliment, ki ga lahko prejme takšna adaptacija – da v gledalcu vzbudi željo po razmišljanju, primerjanju in ponovnem odkrivanju ene največjih zgodb vseh časov.
IMDb ocena: 8,5/10
Moja ocena: 7/10
Katja JARC
Universtal studios
