[RECENZIJA] A Thousand Splendid Suns: o ljubezni, ki presega sorodstvo
Ko sem ob koncu zadnjega letnika študija razmišljala o temi svoje magistrske naloge, se mi je porodila ideja ... Pisala bi lahko o nečem, kar me zanima že dolgo – o knjigah, ki pripovedujejo zgodbe, ki jih je včasih težko slišati, a jih je pomembno poznati. Želela sem najti temo, ki bi se me resnično dotaknila in name naredila močan vtis. Po pogovoru z mentorico sem se zato odločila, da se posvetim pripovedi o močnih in vztrajnih ženskah. V roke sem vzela roman A Thousand Splendid Suns in pred menoj se je začela razpirati nepozabna zgodba.
Sama se pogosto sprašujem, kaj pravzaprav pomeni beseda družina. So to ljudje, s katerimi nas povezuje sorodstvo, ali tudi tisti, ki si jih izberemo sami? Je družina nekaj, v kar se rodimo, ali nekaj, kar počasi zgradimo skozi ljubezen in zaupanje? Verjetno bi na to vprašanje vsakdo odgovoril drugače. No, sama pa verjamem, da je družina prostor brezpogojne ljubezni, razumevanja in podpore. Mogoče tako meni tudi Khaled Hosseini, avtor knjige A Thousand Splendid Suns (Tisoč veličastnih sonc).
Takšen vtis sem dobila tudi ob prvem srečanju s tem romanom, ko sem še pred branjem prebrala besedilo na hrbtni strani platnice. Napovedovalo je zgodbo o dveh ženskah, rojenih v Afganistanu, katerih življenji se odvija skozi več desetletij. “Ljubezen lahko človeka spodbudi k nepričakovanim dejanjem in mu da moč, da z osupljivim junaštvom premaga tudi najtežje ovire,” je bilo zapisano. Čeprav sem si ob teh besedah ustvarila predstavo o tem, kaj me čaka, si nikakor nisem mogla predstavljati vse bolečine in lepote, ki ju bo zgodba prinesla.
Na tisoče veličastnih sonc po svetu
Roman Khaleda Hosseinija je pravzaprav veliko več kot le zgodba – je vpogled v svet, po katerem ljudje stopamo v iskanju sreče, ljubezni in smisla. Je pripoved o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, v katero kljub težkim trenutkom nenehno upamo. Predvsem pa je predstava moči, ki jo človek najde v sebi tudi takrat, ko se zdi, da je izgubil že vse. Roman spremlja življenji Mariam in Laile, dveh sprva neznanih žensk, katerih poti se zaradi krutih okoliščin nepričakovano prekrižata in za vedno prepleteta.
Mariam in Laila v afganistanski družbi odraščata v povsem različnih okoliščinah. Mariam otroštvo preživlja v odmaknjeni kolbi na podeželju, kjer jo že od rojstva spremlja oznaka harami. Laila se rodi skoraj dve desetletji pozneje v mestu, v družini, ki ji omogoča izobrazbo in samostojnosti. Njuni osebnosti sta povsem različni, v tem pa je čar njune vezi. Druga ob drugi se postopoma spreminjata, rasteta in prevzemata lastnosti, ki ju nazadnje povežejo v nerazdružljivo celoto.
Sledila ti bom do konca sveta.
Pogosto ne razmišljamo o tem, kakšno srečo imamo, in pozabljamo na vse dejavnike, ki so nam omogočili, da smo postali takšni ljudje, kot smo danes. Nekje drugje živijo ljudje, ki takšne sreče nikoli niso imeli. Morda je prav to eden najpomembnejših vidikov romana A Thousand Splendid Suns. Ob njem se zaveš, kako zelo se tvoje življenje razlikuje od življenj tistih, ki jim marsikaj, kar se tebi zdi samoumevno, nikoli ni bilo dano.
Zato človek išče in išče – nekaj, kar bi njegovemu življenju dalo smisel. Nekaj, zaradi česar se je vredno zjutraj zbuditi in kar lahko tudi v najtežjih trenutkih postane razlog za srečo. Tako se počasi razvija tudi vez med Mariam in Lailo, polna požrtvovalnosti, skupnih travm in bolečine, a hkrati tako iskrena in smiselna. Čeprav ti moje besede ne povedo skoraj ničesar o celotni zgodbi teh dveh žensk, razkrivajo nekaj preprostega: družine ne oblikujejo samo krvne vezi. Včasih nastane tam, kjer jo najmanj pričakujemo – med tistimi ljudmi, ki drug v drugem najdejo razlog, da vztrajajo.
Prebrati, razumeti, jokati
Nikoli si ne bi mislila, kako globoko lahko zarežejo besede. Če bi me vprašali, komu priporočam to knjigo, bi odgovorila le: vsem, ki so odprti za zgodbe, iz katerih se lahko učimo o preteklosti in vsem tistim, ki radi čutijo in občutijo. Roman namreč odpira številne druge teme, ki ne predstavljajo zgolj ozadja, temveč pomembno vplivajo na zaplet, razplet in konec tega čudovitega romana. V zgodbi smo priča sovjetski okupaciji Afganistana, oblasti mudžahidov in režimu talibanov. Tako poleg življenj Mariam in Laile spoznavamo tudi zgodovino države, ki je za vedno zaznamovala njuni usodi.
Vsekakor pa ne želim ostati le pri golih besedah. Če bi lahko, bi s tabo delila na tisoče citatov – moja knjiga je namreč polna oznak in zaznamovanih strani. Ker tega ne morem storiti, lahko izberem le nekaj najlepših besed, ki so se me dotaknile.
“Toda Laila zdaj razume, da to ni pomembno. Mariam ni nikoli zares daleč. Tukaj je – v stenah, ki so jih prepleskali, v drevesih, ki so jih posadili, v odejah, ki grejejo otroke, ter v blazinah, knjigah in svinčnikih. Prisotna je v otroškem smehu, v verzih, ki jih recitira Aziza, in v molitvah, ki jih šepeta, ko se priklanja proti zahodu. Predvsem pa je Mariam v Lailinem srcu, kjer žari z veličastnim sijajem tisočerih sonc.”
April 2003
Lepota pisanja Khaleda Hosseinija je tudi v tem, da zna celo v izgubi najti nekaj lepega. Izguba namreč nikoli ni samo izguba, kar nam pokaže tudi konec knjige. Lahko je priložnost za nov začetek, pot k nečemu boljšemu. In čeprav se včasih zdi, da je roman A Thosand Splendid Suns poln žalosti in bolečine, ob koncu ne opaziš vsega tistega, kar je bilo izgubljeno. Opaziš predvsem tisto, kar je bilo pridobljeno, najdeno, ljubljeno – ter se zaveš, da je, le tega, bilo veliko. Sledi še zadnji citat – takšen, ki ene zgodbe ne konča, temveč potiho odpira vrata novi.
“To je postal vsakovečerni obred, odkar je Laila Tariqu in otrokoma sporočila novico. Sem ter tja razpravljajo in vsak zagovarja svojo izbiro. Tariqu je všeč Mohammad. Zalmai, ki je pred kratkim na videokaseti gledal Supermana, ne razume, zakaj afganistanskemu dečku ne more biti ime Clark. Aziza vztrajno navija za Amana. Laili je všeč Omar. Toda igra vključuje samo moška imena. Kajti, če bo deklica, ji je Laila že izbrala ime.”
Iva KNEZ
Iva KNEZ
