[RECENZIJA] My Year of Rest and Relaxation – problemi s svetom
My Year of Rest and Relaxation je roman, ki se spopada s privilegiji in travmo. Nujno v tem zaporedju, saj te privilegiji idealno zamotijo, da odkriješ travmo.
My Year of Rest and Relaxation avtorice Ottesse Moshfegh je roman, ki te s svojim naslovom pritegne takoj. Ni takšnega med nami, ki si ne bi želel vzeti leto dopusta in samo spati in spati in spati … Vendar problem nastopi takrat, ko se avtorica odloči, da bo svoje osebne težave predelovala skozi roman. Kar ni tako napačno. Če to znaš narediti na prav način, seveda.
Leto spanca in slabi psihologi
Neimenovana protagonistka se odloči, da ima dovolj in bo eno leto enostavno prespala. Zaradi pokojnih staršev ima dovolj denarja, da si to lahko privošči. “Na pomoč” pa ji priskoči tudi zelo slaba psihologinja, ki si ne more zapomniti, karkoli ji protagonistka pove. Vse, česar je sposobna, je napisati recept za zdravila, ki bi lahko uspavala slona. In to je vse, kar naša junakinja potrebuje. In to je vse, kar nam zgodba v resnici da.
Aja, tu imamo še njeno “najboljšo prijateljico” Revo. Zakaj navednice? Ker je težko definirati odnos ljubosumja, čustvene manipulacije in še marsičesa drugega kot prijateljstvo. Seveda na takšen odnos zelo enostavno naletimo tudi v resničnem svetu, vendar je razlog, da ga v romanu jemljem v zakup, zelo preprost: avtorica ne mara žensk, ki so videti drugače od nje.
Ottessa Moshfegh ne mara sveta
Ko začneš brati roman, je prva misel, ki te prežene, tole: oh, kako je lepo biti suh in blont in super bogat v tem svetu. Še posebej, če si lahko vzameš leto pavze od službe in vseh obveznosti nasploh, pa imaš še vedno lepo življenje. In ravno tukaj je zanka. Ottessa Moshfegh ti nastavi past, da boš zasovražil junakinjo samo zato, ker je “lepša od tebe” in ker ima dovolj denarja, da si privošči to, kar si v resnici vsi želimo.
Past, v katero pa se, tudi zahvaljujoč avtorici, težko ujameš. Zgodba ti namreč pove tudi družinsko stanje naše neimenovane junakinje, ki seveda ni bilo popolno. Vse skupaj pa oteži trenutek, ko izveš, da sta njena starša umrla (ni spoiler, brez skrbi) in tudi skoraj drug za drugim. In potem pomisliš na situacijo malo drugače: okej, mogoče pa je vse to spanje samo spopadanje z realnostjo. Kar seveda tudi je.
Koga vse še ne maramo?
Skozi roman je mogoče razbrati, da ne smemo marati alternativnih fantov, ki berejo filozofijo in zaradi tega vedo vse o svetu (kdo ti je zlomil srce, Ottessa?). Ne smemo marati Reve, ki se spopada s slabo samopodobo, ker se pač spopada s slabo samopodobo. Čeprav, iskreno, Reva je vsako dekle, ki se ne sklada z lepotnimi standardi sveta, ampak mora to sprejeti. In s tem ni nič narobe, čeprav nas avtorica hoče prepričati, da je. V glavnem pa si moramo zapomniti, da ne smemo marati naše “junakinje”, ker je suha in lepa in lahko počne nekaj, česar mi ne moremo.
A Year of Rest and Relaxation je roman, ki bi lahko bil toliko več, če ne bi bil to, kar je. Proza se bere odlično in te dejansko potegne v notranji svet zgodbe. A kaj, ko je vse prikrito s tančico želje po sovraštvu do ljudi, ki so vse, kar si želimo biti.
Goodreads ocena: 3,67/5
Moja ocena: 2/5
(roman v času pisanja še ni preveden v slovenščino)
Marina BAJIĆ
Marina BAJIĆ, Instagram
