KulturaRecenzije

Film: Mačje pokopališče [RECENZIJA]

Pet Sematary - nemrtvi mački ali zakaj je doma bolje imeti psa

Novela Mačje pokopališče (Pet Sematary) je smatrana kot eno izmed najboljših del Stephen Kinga. Dobila je tudi nominacijo World Fantasy Award za najboljši roman leta 1986. Ali filmi odražajo podobne lovorike? Na žalost ne.

Drugi poskus adaptacije – dobra interpretacija ali ponovna brca v temo?

Že prva filmska adaptacija je imela svoje težave, najnovejši film pa trpi za sindromom modernih grozljivk. Kingove grozljivke se sicer ponašajo z odlično atmosfero in stopnjevanjem napetosti. Lahko bi jih celo označili za počasne, a počasen začetek služi vzpostavljanju normalnosti, katera se nato skozi potek zgodbe ruši. S tem se ustvari  naraščajoč občutek nelagodja, dokler se ta ne razvije v grozo in potem razreši v samem vrhuncu. Odličen primer tovrstnega pisanja je definitivno Mačje pokopališče, ki govori o kraju, kjer pokopana trupla oživijo – od ljubljenčkov, pa do ljudi.

S knjižno predlogo je tako imel film dober potencial, da poustvari odlično vzdušje in napeto ozračje, kakršnega smo videli lansko leto v Tihem mestu. Do določene mere mu to tudi uspe. A vseeno se zanaša na trend grozljivk zadnjega časa – kadri z napeto glasbo, ali celo brez nje, ko nenadoma v ekran skoči stvar ob nenadni spremembi zvoka (hipno zastraševanje). Teh se v filmu pojavi precej, v povprečju lahko gledalec pričakuje, da bo vanj nekaj skočilo vsakih pet minut. Nekaj prvih je še učinkovitih, a kmalu postanejo predvidljivi in manj zabavni. Na koncu celo moteči, saj prekinejo napeto vzdušje.

Neposrečene spremembe, dobra igra, izjemen konec

Posamezne prizore filma Mačje pokopališče bi lahko označili kot tipično Stephen Kingove, kot na primer uvodna špica, ki spominja na prvi film, pa tudi na Izžarevanje. Na žalost pa čez film ne najdemo več veliko korelacij med njegovo vizijo in produktom na zaslonu. Zvesti bralci bodo filmu zamerili kar nekaj sprememb, ki jih je naredil režiser zavoljo dolžine zgodbe. Tudi če knjige ne poznamo, so nekateri prizori problematični. Omeniti velja nekatere vprašljive odločitve pri uporabi kostumografije in kozmetike, ko pri resni nesreči ni zaznati nobenih trajnih poškodb na liku filma.

Izpostaviti pa je potrebno troje. Igranje glavnega igralca Jason Clarke-a je v zadnjih segmentih filma izjemno, saj dobro odigra norost in frustracijo, čez katero gre njegov karakter Louise Creed. Igra Jeté Laurence je odlična v prvi polovici filma pred nesrečo. In pa konec filma, ki je izjemen, saj obrne vsa pričakovanja, kako se bo film končal, ter s tem pretrese vse amaterske gledalce grozljivk in navduši tudi stare mačke grozljivk. Da se za vrtenje odjavne špice zavrti še cover pesmi Pet Cemetary Ramones-ov, prinese dodatne točke.

Film Mačje pokopališče je sicer zabaven, a v veliki meri pozabljiv. Zvesti oboževalci Stephen Kinga mu bodo zamerili svobodno interpretacijo zgodbe, oboževalci grozljivk pa poenostavljen in zlajnan kalup večine modernih grozljivk. Določeni dobri elementi ga na žalost ne rešijo pred tem, da se izgubi na seznamu ostalih filmov. Nosi pa nasvet za vse ustvarjalce grozljivk – nenadni strah si človek zapomni za par minut, a dobra atmosfera in pravi občutek groze ostaneta pri človeku za mnogo dlje.

 

 Mark MOHORČIČ
 © 2018 Paramount Pictures
ikona snemalec Karantanija Cinemas

Sorodni članki

Back to top button