[RECENZIJA] A Little Life: pretresljiva pripoved o travmi, prijateljstvu in ljubezni

Včasih prebereš naslov knjige in se vprašaš: le o čem bi lahko govorila? Spet drugič naletiš na knjigo, katere naslov že sam po sebi pove skoraj vse. Pri meni je takrat, nekaj mesecev nazaj, obveljalo slednje, ko sem na Goodreadsu zagledala A Little Life oziroma zgodbo o nekem majhnem življenju. Ta zgodba verjetno govori o tem, kaj vse se nam lahko zgodi na naši poti. In ja, A Little Life je res prav to, kar bi lahko razbrali iz naslova – zgodba o otroštvu, mladosti in odraščanju ter o vseh tistih bolečih in lepih stvareh, ki se zgodijo nekje vmes.

No, pa da ne bom preveč površna – A Little Life vendarle ni le to, kar sem zapisala v prejšnjem odstavku. Gre za knjigo, ki je med bralci po svetu sprožila res mešane odzive: od tistih noro navdušenih, med katere spadam tudi sama, do tistih, ki nikakor ne razumejo, zakaj je bila ta zgodba sploh napisana. Ker pred branjem tudi sama rada preberem kakšen review ali dva, so me ravno tako nasprotujoča si mnenja še bolj pritegnila. Zato pa, let’s dive in and truly get to know A Little Life.

Jude, Willem, JB in Malcolm

Štirje prijatelji, ki jih življenjske poti po nekem čudnem naključju pripeljejo na pravo mesto ob pravem času – drugega k drugemu. Vsak izmed njih v skupino prinese svojo zgodovino, kakršnakoli že je, skupaj pa oblikujejo edinstven in nenadomestljiv prijateljski krog. Čeprav bi ti z veseljem razkrila prav vse podrobnosti o tem, kdo so, od kod prihajajo in kaj vse se jim je zgodilo, bi s tem naredila krivico Hanyi Yanagihari, ki je njihove zgodbe v svojem, po mojem povsem objektivnem mnenju, naravnost čudovitem slogu že povedala tisočkrat bolje.

Lahko pa ti povem naslednje: čeprav knjiga spremlja življenja štirih prijateljev, najbolje spoznamo enega izmed njih. Od začetka do konca sledimo zgodbi Juda – sprva študenta, pozneje izjemno nadarjenega odvetnika s težko preteklostjo, ki ga nikoli zares ne neha spremljati. Njegovo zgodbo spoznavamo po koščkih, skozi posamezne izseke, vendar je vse do samega konca nikoli ne dobimo v celoti. Zame je bilo ravno to tisto, kar me je ves čas držalo v napetosti. Ali pa bi bilo bolje reči, da me je držalo za srce.

V srcu pa me je držalo še nekaj drugega. A Little Life namreč ni zgodba, ki bi dogodke posredovala hladno, zgolj kot skupek golih podatkov in informacij. Je pravzaprav njeno popolno nasprotje. To je knjiga, pri kateri stran za stranjo obračaš s solznimi očmi. Včasih mi je to branje tudi nekoliko otežilo, saj so črke pred menoj preprosto izginile. Nadomestile so jih bele in črne lise, ki so se, povsem čudežno, spremenile nazaj v črke takoj, ko sem si obrisala oči. Zgodba se me je dotaknila tako močno, da sem se pogosto spraševala: kako je sploh mogoče, da nekdo napiše nekaj takega? Seveda to mislim v najboljšem možnem smislu.

O tem, kaj spoznaš, vidiš, najdeš

A Little Life odpira teme, ki pritegnejo številne bralce. Veliko govori o ljubezni in prijateljstvu, ki je pravzaprav tudi osrednja tema romana. A kot se v življenju pogosto zgodi, nič ne more biti ves čas samo lepo. Knjiga na to nikakor ne pozabi, saj pred bralca postavi tudi življenjske in družinske travme, zlorabo, bolezen ter smrt. Prav zaradi teže obravnavanih tem je pred branjem vsekakor dobro prebrati kakšen review ali vsaj preveriti vsebinska opozorila.

Sama lahko rečem, da bi knjigo najraje priporočila prav vsem – če bi to le lahko storila. Zaradi zahtevnih tem namreč zagotovo ni primerna za vsakega bralca. Ne gre za fantazijo, romanco ali katero izmed zgodb, ki smo jih že tako dobro vajeni. A Little Life je nekaj povsem drugega: težka, močna in žalostna zgodba, ki je lahko hkrati tudi lepa, vesela in polna smisla. Je večplastna slika vsega, kar pomeni biti človek.

Ocena?

Zame je zato vprašanje, ali bi knjigo priporočila, skoraj popolnoma nesmiselno. Redko se zgodi, da med branjem niti enkrat ne pogledam na uro. Še redkeje izgubim občutek za čas in ne vem več, kako dolgo v noč že ležim v postelji ter jokam. Najredkeje pa se zgodi, da me knjiga prisili v razmislek o tem, koliko bolečine lahko ljudje nosimo v sebi, kako dolgo jo lahko skrivamo in koliko je zmoremo prenesti, preden se izgubimo pod njeno težo. No, prav na tem mestu bi z vami rada delila citat te absolutno predobre pisateljice, ki vse to ubesedi bolje, kot bi lahko jaz sama:

»Toda zdaj z gotovostjo ve, da aksiom drži, saj ga je potrdil on sam – njegovo lastno življenje. Človek, kakršen sem bil, bo vedno človek, kakršen sem, se zave. Okoliščine so se morda spremenile: zdaj živi v tem stanovanju, opravlja delo, ki ga veseli in je dobro plačano, ter ima starše in prijatelje, ki jih ima rad. Morda ga ljudje spoštujejo; na sodišču se ga morda celo bojijo. Toda v svojem bistvu ostaja isti človek – človek, ki vzbuja gnus, človek, ki naj bi ga sovražili.«

Temu citatu ne bom dodajala nobenega konteksta. Povem lahko le: če ti je všeč, vzemi knjigo v roke. Morda te bo k branju pritegnil prav citat, morda moj zapis. V vsakem primeru pa verjamem, da te knjiga A Little Life ne bo razočarala. Želim ti prijetno branje! Aja, pa ne pozabi na robčke!

Iva KNEZ
Iva KNEZ