[RECENZIJA] Glasovi tišine: ko tišina spregovori glasneje kot besede

Enaindvajset kratkih zgodb v zbirki Glasovi tišine Sare Planinšek Abdalla povezuje nekaj, kar je na prvi pogled skoraj protislovno. Junaki veliko čutijo, vendar pogosto ne znajo ali ne zmorejo povedati, kaj se v njih zares dogaja. Njihovi svetovi so napolnjeni z izgubo, osamljenostjo, hrepenenjem, ljubeznijo, družinskimi skrivnostmi, razpokami v partnerskih odnosih in trenutki, ko človek nenadoma obstane pred samim seboj.

Največ pove prav tisto, česar ne izrečemo

Prav tišina je ena najmočnejših rdečih niti zbirke. Včasih je to tišina med partnerjema, drugič neizrečena družinska skrivnost, žalovanje za nekom, ki ga ni več, ali pa notranji glas, ki ga okolica preprosto ne zna slišati.

Avtorica se pogosto ne ustavi pri velikih dogodkih, temveč jo zanimajo prav drobni trenutki; skodelica čaja, šopek rož, pogled skozi okno, stara fotografija, knjiga, košček torte. Prav iz teh vsakdanjih predmetov gradi čustveni naboj svojih zgodb.

Sopeva isti, težek zrak, medtem ko drugi izdihavajo srečo.

Najboljša je takrat, ko zaupa bralcu

Najbolj prepričljive so zgodbe, v katerih avtorica zaupa bralcu in mu ne pove vsega. V Poljubu denimo družabno veselje ob razkritju nosečnosti postane boleč odsev neizpolnjene želje zakoncev po otroku. Klimtov Poljub s tem postane pomemben simbol bližine, ki jo protagonista potrebujeta prav v trenutku, ko se počutita najbolj oddaljena od sveta okoli sebe.

Podobno nežno delujejo Rože, kjer se vprašanje zakonske ljubezni skriva za šopkom iz trgovine, popravljanjem ograje in spominom na babico. To so trenutki, v katerih je avtorica najmočnejša: ko čustva pusti živeti med vrsticami.

Posebej zanimiva je tudi Simbioza, bolj lirična zgodba o ljubezni, spominu in odsotnosti. V tej zgodbi se avtorica odlično odmakne od konkretnega dogajanja in se približa skoraj poetičnemu jeziku.

Njegove besede se vrtijo v moji glavi, kot bi bile napisane na nevidnem papirju, ki ga samo jaz lahko vidim.

Od ljubezni do najtemnejših plati človeka

Zbirka je tematsko raznolika. V njej najdemo partnerske odnose, žalovanje, odvisnost, otroško travmo, spolno nasilje, bolezen, družinske skrivnosti, obsesijo in vprašanja identitete.

Zgodbe, kot sta K svetilniku in Glasovi tišine, posežejo v precej temnejše prostore človeške izkušnje. Pri slednji se razkrije, kako nevarna je lahko osamljenost, kadar človek ostane brez občutka, da ga nekdo zares sliši.

Prav razpon med nežnim in temačnim pa je eden zanimivejših vidikov zbirke. Avtorica lahko v eni zgodbi govori o ljubezni skozi skodelico čaja, v drugi pa človeka postavi pred travmo, bolezen ali izgubo.

Bojim se samote, ki se pretaka skozi moje žile kot ledena reka.

Ko je čustev včasih nekoliko preveč

Nekateri prizori so napisani zelo neposredno in želijo pri bralcu izzvati močan odziv. Kjer je avtorica bolj zadržana, je učinek praviloma močnejši. Njene najboljše zgodbe namreč niso tiste, ki bralca prisilijo, da nekaj občuti, ampak tiste, pri katerih se občutek pojavi skoraj neopazno – in ostane še dolgo po zadnji povedi.

Nekatere zgodbe imajo zelo močan zaključni učinek, druge se nekoliko bolj zanašajo na razkritje ali preobrat. Tam, kjer je konec preveč jasno pripravljen kot presenečenje, je čutiti manj literarne odprtosti kot v zgodbah, kjer avtorica bralca pusti v dvomu.

Besede so še naprej ostale ujete v mojem grlu. Ena, dve, sem štela v mislih. Tišina je bila tako gosta, da bi se jo dalo rezati z nožem. Tri, štiri …

Največ še zmeraj ostane med vrsticami

Glasovi tišine so zelo zanimiv literarni začetek mlade avtorice z jasno notranjo poetiko. Avtorico zanimajo ljudje na robu nečesa: pred odhodom, po izgubi, tik pred razkritjem, v trenutku, ko se mora odnos končati ali ponovno začeti. Njeni junaki pogosto stojijo pred vrati, ki jih ne znajo odpreti, in prav ta občutek čakanja ustvarja posebno atmosfero zbirke.

Morda je največja vrednost Glasov tišine prav v tem, da zbirka govori o ranljivih ljudeh, ki poskušajo preživeti svoje majhne in velike katastrofe. Nekateri pri tem najdejo ljubezen, drugi odpuščanje, tretji zgolj možnost, da naredijo naslednji korak.

Avtorica se je že na začetku svoje literarne poti naučila, da literatura ni samo pripovedovanje zgodb. Je predvsem poslušanje tistega, česar ljudje ne zmorejo izreči.

In prav tam se začnejo njeni Glasovi tišine.

Njene besede so se zarile globoka vame, kot noži, ki so trgali že tako ranjeno srce.

Nekje vmes …

In če so te Glasovi tišine prepričali, avtorica že ponuja nekaj novega – na voljo je tudi njen prvi roman Nekje vmes, intimna zgodba o ljubezni, veri, identiteti in iskanju lastne poti. Se beremo kmalu!

Katja JARC
Katja JARC