Parkirne kazni kam god pogledaš, TEGA pa se ne preganja?
Po celotnem območju Slovenije je bila v začetku julija razglašena prepoved kurjenja v naravi. Prav tako pa se zaradi pomanjkanja vode ponekod prepoveduje njeno trošenje za življenjsko nepomembno uporabo. Npr. zalivanje trate. Pa to kdo preverja? Ali še več – upošteva?
V Mariboru pitne vode trenutno morda res ni prepovedano uporabljati za recimo zalivanje, a vendar se ob novicah o požarih, sušah in izpadu pridelka človek malo vpraša. Eno ultra elitno novozgrajeno naselje, nepomembno na katerem koncu (bodočim kupcem v pozdrav – vso srečo, kupujete nepremičnino na močvirju), vneto zaliva svežo trato.
Trata pa te vode prejme približno polovico, ker je preostanek curka usmerjen na asfalt. Menda ne gre za kako svežo betonsko ploščo, ki bi jo bilo treba tako zagriženo zalivati?
In ker je zadeva precej resna, šalo malce na stran
Kljub temu, da bi kmalu radi potovali na Mars in da življenje tu skorajda že upravljamo na podlagi zvočnih ukazov, pa nam narava sporoča, da je sita našega zajedanja. V podrobnosti podnebnih sprememb se ne bom spuščala, ker jih preprosto ne razumem, a če verjamemo segrevanju ozračja ali ne – Zemlja očitno postaja utrujena.
In kako ne bi bila?
Obnašamo se kot skupina mladih turistov, ki razturi Airbnb stanovanje. Ampak v stanovanju lahko pospraviš razbite steklenice, zakitaš luknje v steni in zamenjaš jogi. Kaj takega pa težje narediš, ko je stanovanje Zemlja.
Preprosto se obnašamo, kot da za nami ne bo več nikogar. In kot stanovanje zapolnijo naslednji (upajmo, da bolj kulturni) turisti, tako bodo nam sledili naši majhni človečki. Kam nam pa naj sledijo? Zaenkrat je prihodnost Zemlje videti kot črna luknja. Pa četudi planetu ne kaže tako, kot to prikazujejo najtemnejše napovedi, ali pa, da si Zemlja morda opomore – smo res pripravljeni poskusiti? Ali še bolj po domače: si doma serješ po kavču? Verjetno ne. Zakaj pol serjemo po Zemlji?
Polemike se na primer pojavljalo tudi glede smotrnosti recikliranja. Ampak je zbiranje papirja na enem, in plastičnih zamaškov na drugem kupu res tako težavno, če obstaja vsaj kak promil možnosti, da bi s tem pomagali pri ohranjanju naših naravnih virov?
Včasih je bilo v trgovini (verjetno, ni me bilo tam) kruha toliko vrst, da si jih lahko preštel na prste ene roke. Danes se ljudje razburjajo, če jih ob sedmih zvečer na pekovskem oddelku ne pričaka petnajst vrst različnega peciva. Kam smo te prišli? Isto za vso preostalo hrano, oblačila, obutev … – vse, kar se da kupit. Ker nam ta pozicija kupca očitno daje neko nadnaravno, lordovsko moč, da mora biti vse po naše.
Kdo se pa vpraša, kam gre preostanek peciva? Kam gredo vse kolekcije oblačil, ki jih naše polne ritke ne pokupijo? Kam kartoni zelenjave in kam trideset vrst sadja? O sodobnem odnosu s hrano kdaj drugič, skupno sporočilo pa ostaja enako.
Smo na poti v pogubo?
Še enkrat poudarjam – konca sveta skoraj zagotovo ne bo jutri. A v kakšnem svetu živimo, če nismo zanj pripravljeni narediti vsaj minimuma? Kaj bom jaz zapiral pipe, če industrija troši hektolitre? Kje se bo poznalo eno luftanje hladilnika, če so v trgovinah odprti zmrzovalniki? Kaj bomo zmanjševali izpušne pline, če tovorne ladje umažejo kilometre zraka okoli sebe? Posameznik bo res težko spremenil svet, a nihče ni sam. Če združimo interese, baje lahko delamo čudeže. Baje. Dajmo probat.
Sara VOCOVNIK
osebni arhiv
