Kolumne

Kdor ne skače, ni Sloven’c – a samo dokler igra Zdravljica

V teh dneh veselo spremljamo tekme Svetovnega prvenstva v odbojki in Evropskega prvenstva v košarki in se veselimo z našimi športniki. Kakor hitro se dvigne slovenska zastava ali zavrti Prešernova Zdravljica, se ponosno tolčemo po prsih, ker so uspehi naših športnikov seveda naši uspehi. Zakaj pa ne znamo biti Slovenci tudi sicer?

Slovenija se lahko zares pohvali z izrednimi športniki – kljub naši majhnosti lahko med prvimi mesti na največjih svetovnih športnih tekmovanjih pogosto zasledimo slovenske zastavice. Spomnimo se denimo posameznih in ekipnih uspehov naših orlov, izvrstnih kolesarjev, plezalcev in neverjetnih uspehov, ki so jih slovenski športniki v zadnjih letih dosegali tako na odbojkarskih, kot tudi na košarkarskih igriščih. Po številu olimpijskih odličij na prebivalstvo smo s sedmimi medaljami na letošnjih poletnih olimpijskih igrah, recimo, bili kar drugi na svetu.

Razlogov za ponos je skratka ogromno

Ko se gre za šport, vedno znamo stopiti skupaj in pozabiti na siceršnja nesoglasja. Gostilne so ob pomembnih tekmah vedno polne, za planiške polete pavziramo tudi nedeljsko kosilo, ob pogovoru s tujcem pa glasno in ponosno povemo, da prihajamo iz dežele Luke Dončića. Ker ko navijamo za Petra ali ko smo rosili oči s Tino, se pač ne razmišlja o preostalih 360 dneh. Takrat si znamo povedati samo, kaj vse je narobe, kako smo Slovenci fauš in kakšni hlapci smo bili ter kakšni hlapci ostajamo.

“Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni”?

Hlapčevska ostaja samo naša mentaliteta. Ker prav zagotovo obstaja na stotine, tisoče ali kar milijone razlogov, zakaj smo posebni, in razlogov, zakaj se lahko po prsih tolčemo še na kak dan, ko po televiziji ni nobene športne tekme.

Slovenija recimo predstavlja okoli 0,004 % celotne svetovne površine. To ni niti odstotek, niti promil planeta, na katerem živimo. Pa naša dežela vendar toliko nudi. Začnimo pri slovenskem jeziku. Tujcem ne zavidam njihovega učenja slovenščine, kot materni jezik pa se slovenščina kaže kot barvita, predvsem pa edinstvena in očarljiva tvorba. Omenjenim promilom naj bi v slovenščini recimo rekli odtisoček.

Že po jeziku se da opaziti, da smo ljubeč narod – eni redkih na svetu na primer še vedno iščemo našo večno dvojino. Potem so tukaj naravne danosti. Ko nas obiščejo tujci, bi ti najraje kar dol padli, ko ugotovijo, da nas od prestolnice malodane loči po ura vožnje do morja, do gora, do vseh večjih mest, do neverjetno neokrnjene narave in do praktično vseh državnih meja. Pa še bi se dalo naštevati. Mi pa hodimo na morje k sosedom.

Nato k hrani. V Sloveniji imamo tri vinorodne dežele. Vsaka izmed njih ponuja izredna vina, mi bi pa kupovali madžarsko čmigo. Isto s hrano – ko tujci poskusijo pečenico in zelje, se jim zdi, kot da se odpira nebo. Nam pa se to zdi hrana za kmete.

Med drugim se v Kranju recimo ponašamo z drugim najvišjim mestnim kanjonom v Evropi, imamo krepko več kot 30 narečij, imamo največji kamniti most na svetu (Solkanski most), neverjetno kulturno zapuščino in smo ena izmed najbolj varnih držav na svetu. Človek bi lahko samo našteval in našteval. Pa imamo recimo tudi bučno olje in kraški pršut. Pa ni ga človeka, ki me še spravi iz te države.

“Gospodar se menja, bič pa ostane” – pa je vendar čas, da se ga rešimo

V razloge našega slovenskega negodovanja in faušije se ne bi pretirano spuščala, saj to verjetno zasledimo pri vseh narodih na svetu. A naj številke in podatki govorijo za sebe. Veseli smo lahko, da smo Slovenci in da smo bili rojeni na tem srčnem koncu sveta. Bodimo ponosni še na kaj drugega kot na uspehe naših športnikov. Seveda se veselimo tudi z njimi, a ne pozabimo, da je razlogov za veselje in ponos še toliko več. Vsaj dva milijona (in še malo) več. Našim junakom pa seveda – kapo dol.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv

Sara Vocovnik

Novinarka

Sorodni članki

Preberi še
Close
Back to top button