Enim gre za otroke, meni pa gre samo še na bruhanje

V začetku tedna je Državni zbor sprejel spremembe Družinskega zakonika, s katerimi se pravice sklepanja zakonskih skupnosti in posvajanja otrok izenačijo za vse. Torej ne da posvaja kar kdorkoli, temveč da lahko istospolni pari v partnerskih zvezah otroke posvojijo pod enakimi pogoji kot zakonci.

“Aleluja – ni se nam še čisto odpeljalo”

Moje misli, ko sem prebrala o izenačitvi pravic. Ker je bil že čas. Nobena zmaga pa ni popolna, če se nanjo kdo ne poserje. Tokrat povsem pričakovano stari znanci boja za dobrobit slovenskih otrok. In inštantno je bila speljana akcija zbiranja podpisov za referendum, ki bi nenaravne in nesposobne vzgajanja otrok hitro vrnil na svoje mesto.

Navajam nekaj izmed razlogov za oddajo podpisa. Ti so navedeni na listih, s katerimi lahko izraziš svojo podporo (in k temu povabiš še prijatelje – prostora v tabeli je dovolj). Zakaj bi torej morali podpisati, da smo proti izenačitvi pravic? Prvič, ker smo prepričani, da otroci potrebujejo skrbnega in ljubečega mamo in očeta. Ker kombinacija roza in modre ustvari harmonično in nadvse popolno okolje za vzgojo otrok. Če ju zmešaš, pa barvi tvorita vijolično – barvo modric. Kako zanimivo.

Pa o tej statistiki kdaj drugič

Potem, dve ženski ne moreta nadomestiti očeta in dva moška ne mame. Hvala bogu, tega verjetno ne bi niti poskušali. Tudi babica na primer ne more nadomestiti mame in očim ne očeta. Pa lahko, če je to potrebno in neizogibno, naredijo isto dobro delo, kot bi ga naredili biološki starši. In od tega niti malo ne odstopam, ker poznam dovolj primerov otrok, ki so jih v srčne in voljne vzgojili ljudje, ki z njihovim DNK-jem nimajo povsem tesne povezave. In hkrati nabor teh, ki jim dom, prej kot pribežališče, predstavlja aktiviranje nagona za beg.

Nato je tu seveda razlog, da s podporo referenduma spoštujemo naravo. Če vseh, zdaj gotovo že nekaj tisoč, podpisnikov ne uporablja deodoranta v spreju, pobudo podpišem še jaz. Pa slamice – valda, slamice, spoštujemo želve ali ne?

Potem je tukaj še razlog, da ne želimo, da bi v šolah naše otroke učili o spreminjanju spola in spolne usmerjenosti. Upala bi trditi, da Družinski zakonik šolskih načrtov ne obravnava, zveni pa res kot fajn argument, kako hitro prepričati podpisnike. Manjša kombinacija več stvari, o katerih ljudje strastno čutimo, pa v nas hitro zaplamti plamen upora.

In še en malo bolj direkten citat, ki je zavoljo oči bralca slogovno in slovnično nekoliko dodelan. “Naj se otrok v vrtcih in šolah ne sili v spreminjanje spola in spolne usmerjenosti, ker je to za otroke škodljivo”. To po moje niti ne zahteva protiargumentacije, bi pa rekla, da je bilo meni škodljivo, da sem to sploh prebrala.

A nikakor kar na pamet – kaj pravi kdo, ki ve več od mene?

Dalo bi se razpredati o plusih in minusih istospolnih družin, ostaja pa tudi opcija, da se ob tem opremo na znanost. Pa da ne bo vse kar tja v en dan, še hiter povzetek treh raziskav. Ena raziskava ugotavlja, da bivanje v istospolnih družinah nima slabših posledic na otrokovo zdravje, kot bivanje v normalni družini. Druga, da so kakršnikoli slabši šolski rezultati otrok, živečih v istospolnih družinah, posledica prehoda otroka iz prvotnega okolja v novo družino (beri: nepovezano s spolno usmerjenostjo staršev ali skrbnikov, temveč s tem, da je otrok doživel neke spremembe). Tretja raziskava nato recimo ponovno, da otroci istospolnih družin ne trpijo zaradi slabše kakovosti fizičnega ali duševnega zdravja.

Pa so to prve tri naključno izbrane znanstvene raziskave – Google Scholar pa jih ponuja še na sto tisoče in si mislim, da so rezultati v glavnem vsaj približno podobni tem. Če ne gre za prepis kake strankarske zloženke ali pozivanja na referendum, seveda. Ker ti zapisi luč sveta običajno ugledajo brez kakršnegakoli vira. Pa so nas navajanja literature naučili že v osnovni šoli. Hecno.

Ampak situacija v resnici sploh ni hecna

Spol in spolna usmerjenost staršev torej nimata nobene veze. Z ničemer. Pomembni so ostali dejavniki okolja, kot sta recimo ljubeznivost ali podpora. In to, da nisi nestrpen bukselj. Razumem – vsak ima svoje mnenje. Ampak s tem, ko tvoje mnenje škodi drugemu, to pač ni samo mnenje. Ampak vsiljevanje miselnosti in širjenje nestrpnosti. Kaj, če bi otroku raje postregli z lekcijo o tem, da si vsi zaslužimo spoštovanja in normalne obravnave? 

Da to razložiš otroku, pa moraš najprej povedati še sebi

In – brez pardona – istospolnih družin ne želim kovati v zvezde, zagotovo tudi v njih prihaja do odstopanj, ki jih v življenju otrok ne bi želeli videti. Ampak, ponovno, ne zaradi spola ali spolne usmerjenosti staršev. In to je bistvo. Pa to, da je nekaj normalno ali tradicionalno pač ne pije vode. Da je nekaj nenaravno, bi lahko pripisali kar čemurkoli. Recimo barvi za lase, peni za britje, brezžičnemu internetu ali filtru na Instagramu. Pa po tem ne pljuvamo – ker kaj takega seveda ne kazi podob in predstav naših malih sončkov.

A dobra novica je, da referendum ne more spremeniti ničesar. Verjetno ne more biti niti izveden. Ker so zdaj sprejete spremembe zakonika odpravile kršitve slovenske ustave. Pa je to še lahko tema neštetih mašnih pridig in gostilniških debat. A ob tem ponovimo: vrednote rušimo s sovraštvom, ne z ljubeznijo. In kakorkoli že – naj nam posije mavrica, mogoče zapolni kakšno praznino kje tam zgoraj.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv