Nevladne organizacije so steber družbe, ki temelji na potrebah ljudi

V Podravju je v letu 2024 delovalo več kot 3.800 nevladnih organizacij (NVO), ki na področjih socialnega varstva, športa, kulture, humanitarne dejavnosti in zdravja prispevajo k bolj povezani ter kakovostni skupnosti. Njihova največja moč so ljudje: več kot 24.000 aktivnih prostovoljcev je samo v preteklem letu opravilo 1.031.458 ur prostovoljskega dela. 27. februarja obeležujemo Svetovni dan nevladnih organizacij, ki nas opominja na njihov ključen prispevek k razvoju regije in skupnosti.

“Na današnji dan želimo še posebej opozoriti na pomen nevladnih organizacij v družbi, še posebej na področju mentalnega zdravja,« ob tem jubileju poudarja Brigita Horvat iz Regionalnega stičišča NVO Podravje (Zavod PIP). »V času, ko se vse več ljudi sooča s stiskami, anksioznostjo, depresijo in drugimi duševnimi težavami, imajo NVO pomembno vlogo pri nudenju podpore, svetovanja, preventivnih programov in varnih prostorov za pogovor. S svojim delom namreč zapolnjujejo vrzeli tam, kjer javni sistem ne zmore odgovoriti na vse večje potrebe ljudi. Pogosto so prav nevladne organizacije tiste, ki omogočajo dostopno in sočutno pomoč posameznikom ter njihovim družinam,” še dodaja.

Med organizacijami, ki v podravski regiji delujejo na področju duševnega zdravja mladih, je tudi Družinski inštitut Objem. Pogovarjali smo se s Sanjo Obaha Brodnjak, direktorico Družinskega inštituta Objem, ki deluje v prostorih Don Boskovega centra v Mariboru, certificirano psihoterapevtko za otroke in mladostnike ter magistro zakonskih in družinskih študijev, s specializacijo iz geštalt pedagogike in geštalt svetovanja.

Kaj je osnovno poslanstvo vaše organizacije, s čem se ukvarjate?

Že več kot dve desetletji spremljam mlade v njihovih prelomnih obdobjih – najprej kot mladinska delavka, danes kot psihoterapevtka za otroke in mladostnike ter direktorica Družinskega inštituta Objem. V tem času vedno znova spoznavam, da mladi ne potrebujejo popolnih odgovorov, ampak odrasle, ki zmorejo ostati ob njih tudi takrat, ko je negotovo ali boleče. Inštitut je nastal z željo, da bi bila pomoč dostopna dovolj zgodaj – še preden stiska preraste v krizo ali diagnozo. Naše delo povezuje terapevtsko prakso, preventivne programe in sodelovanje z različnimi institucijami, saj verjamemo, da mladi ne živijo v posameznih sistemih, ampak v odnosih. Poskušamo ustvarjati prostore, kjer se srečajo strokovnost, človečnost in občutek varnosti.

Nevladne organizacije – strošek ali investicija?

Ko slišim očitek, da so nevladne organizacije »porabniki javnega denarja«, pomislim na mlade, ki prvič potrkajo na vrata prostora, kjer jih nekdo sprejme brez pogojev. Pogosto delujemo tam, kjer sistem ne more reagirati dovolj hitro ali dovolj osebno. Nismo alternativa institucijam, ampak njihov pomemben podaljšek – prinašamo fleksibilnost, bližino skupnosti in zgodnjo dostopnost. Prav ta zgodnja podpora pogosto prepreči, da bi se stiske poglobile in kasneje zahtevale veliko več časa in virov. Nevladni sektor zato razumem kot dolgoročno investicijo v duševno zdravje, preventivo in stabilnost skupnosti.

S kakšnimi stiskami mladih se danes najpogosteje srečujete? Se vam zdi, da so te stiske drugačne kot pred nekaj leti?

Če bi jih opisala z eno besedo, bi rekla: preobremenjenost. V terapevtskem prostoru opažam porast anksioznosti, paničnih napadov, motenj hranjenja, izbruhov jeze in občutkov praznine. Veliko mladih pride z občutkom, da »nekaj ni v redu«, a tega ne znajo jasno ubesediti. Navzven delujejo zelo prilagojeno, znotraj pa nosijo močan pritisk uspešnosti, stalnega primerjanja in pričakovanj. Digitalni prostor in hiter družbeni tempo ustvarjata občutek, da nikoli ni dovolj časa za počitek ali prostor za napake. Ne verjamem, da so mladi danes bolj krhki – živijo pa v svetu, ki od njih zahteva veliko več notranje stabilnosti in samoregulacije.

Kje po vaših izkušnjah sistem podpore mladim še najbolj pokaže razpoke – in kako jih kot organizacija zapolnjujete?

Mladi svojo stisko doživljajo kot celoto, sistemi pa jo pogosto obravnavajo razdrobljeno. Šola vidi učne težave, zdravstvo simptome, socialne službe družinsko dinamiko – redkeje pa se vse perspektive srečajo v eni skupni zgodbi. Prav v teh prehodih med sistemi se lahko mladostnik izgubi ali obupa. Nevladne organizacije pogosto delujemo kot most – ustvarjamo varne vmesne prostore in pomagamo povezovati različne strokovne poglede. Ko se odrasli slišimo in sodelujemo, mladostnik prvič začuti, da ni problem, ki ga je treba razdeliti, ampak oseba, ki jo nekdo vidi kot celoto.

Veliko mladih pomoč poišče šele, ko so težave že zelo poglobljene. Zakaj je tako težko pravočasno spregovoriti o duševnem zdravju?

Veliko mladih predolgo poskuša zdržati samih. Mladostništvo je čas oblikovanja identitete, zato imajo pogosto občutek, da morajo biti dovolj močni in samostojni. Prisoten je tudi strah pred stigmo – bojazen, da bodo označeni kot »preveč« ali da z njimi nekaj ni v redu. Pogosto ne vedo, kam lahko pridejo brez formalnih postopkov, zato ostajajo v tišini, dokler stiska ne postane zelo glasna. Mladi najprej iščejo varen odnos – šele nato rešitve. Ko začutijo, da jih nekdo posluša brez presojanja, se pogovor začne bolj spontano.

Kako pomembno je, da so takšne organizacije prisotne lokalno – v skupnosti, kjer mladi živijo – in ne le kot oddaljene, institucionalne službe?

Mladi veliko lažje stopijo v prostor, ki ga doživljajo kot del svoje skupnosti. Lokalna prisotnost pomeni več kot geografsko bližino – pomeni razumevanje šolskega okolja, vrstniških odnosov in družinske kulture prostora, v katerem odraščajo. Takšni prostori zmanjšujejo občutek distance in omogočajo, da se pomoč začne bolj naravno. Nevladne organizacije lahko prav zaradi te bližine ustvarjamo most med formalnimi sistemi in vsakdanjim življenjem mladih.

Kdaj starši ali mladi najpogosteje poiščejo psihoterapevtsko pomoč? Katere znake bi morali vzeti resno – tudi če se na prvi pogled zdijo “le faza”?

Najpogosteje takrat, ko stiska postane zelo vidna – ob paničnih napadih, dolgotrajni tesnobi, izbruhih jeze ali umiku iz odnosov. V resnici pa so bili znaki pogosto prisotni že prej: utrujenost, izguba interesa, telesni simptomi ali pretirana prilagojenost. Starši se pogosto sprašujejo, ali gre le za fazo, vendar je pomembno opazovati trajanje in intenzivnost sprememb. Psihoterapija ni znak neuspeha starševstva, ampak izraz skrbi. Včasih je dovolj že nekaj srečanj, da se v družini ponovno vzpostavi več razumevanja in manj napetosti.

Kako pomembna je dostopnost brez dolgotrajnih čakalnih vrst in občutka stigme? Kaj to pomeni za mladega človeka v stiski?

Ko se mladostnik odloči poiskati pomoč, je to običajno rezultat dolgega notranjega procesa. Če takrat naleti na dolge čakalne vrste ali občutek, da mora svojo stisko dokazovati, se lahko zapre nazaj vase. Dostopnost pomeni tudi prostor brez stigme – odprt, odnos¬en in nehierarhičen. Prav takšni vmesni prostori mladostniku omogočijo, da preveri, ali je pripravljen spregovoriti. Pravočasen stik lahko bistveno spremeni potek zgodbe in zmanjša občutek osamljenosti.

Ali opažate porast določenih težav in če ja, katerih? Kaj nam to govori o širšem družbenem okolju?

V zadnjih letih opažam več anksioznosti, depresivnih stanj, samopoškodovalnega vedenja in notranjega umika. Veliko mladih deluje navzven funkcionalno, a znotraj nosi globoko napetost. Samopoškodovanje pogosto razumem kot poskus regulacije močnih občutkov, ne kot iskanje pozornosti. Te pojave je treba razumeti tudi v širšem družbenem kontekstu – svetu, ki je hitrejši, bolj primerjajoč in manj predvidljiv, kot je bil nekoč.

Kako pomembno je sodelovanje med šolami, zdravstvom, centri za socialno delo in nevladnimi organizacijami pri podpori mladim? Kje to sodelovanje deluje – in kje se po vaših izkušnjah še zatika?

Mladi ne živijo v ločenih institucijah, zato je sodelovanje med šolami, zdravstvom in nevladnimi organizacijami ključno. Ko sistemi delujejo povezano, mladostnik začuti, da odrasli stojimo na isti strani. Nevladne organizacije pogosto prevzemamo vlogo povezovalca in pomagamo ustvarjati skupno razumevanje med različnimi strokovnjaki. Prihodnost podpore mladim vidim v gradnji mostov, zaupanja in skupnega jezika med sistemi.

Kako bi strnili misel, kaj mladi v teh časih najbolj potrebujejo?

Mladi ne potrebujejo le programov ali storitev, ampak prostor odnosa, kjer so videni kot celota – z vprašanji, negotovostmi in potencialom. Nevladne organizacije lahko ustvarjamo dostopne, lokalne in fleksibilne oblike podpore, ki zmanjšujejo stigmo in krepijo občutek varnosti. Ko kot skupnost ostanemo dovolj prisotni, povezani in pripravljeni poslušati, mlad človek lažje začuti, da ni sam. In prav tam se pogosto začne resnična sprememba – kot proces rasti, ne kot zahteva po popolnosti.

Uredništvo
Osebni arhiv