Kolumne

Kraljice ni več. Pa kaj?

S častitljivimi 96 leti je odšla ljubljena kraljica Elizabeta II. Ko je bila leta 1926 rojena kot yorška princesa, se nikomur ni sanjalo, da bo kdaj vladala imperiju. Še toliko manj pa je kdo pričakoval, da bo vladarica, ki jo je po dolžini vladanja v vsej zgodovini premagal samo francoski kolega modre krvi, Ludvik XIV. In tega legendarnega vladanja je zdaj konec.

Že nekaj mesecev se je polemiziralo o zdravju kraljice, ki je opravljala vse manj kraljevih dolžnosti. Kakopak – gospa je vendarle bila v svojih devetdesetih, v desetletju, o katerem lahko mnogi samo sanjamo. Ko so mediji prejšnji četrtek začeli poročati o tem, da se na kraljičini poletni rezidenci, škotskem Balmoralu, zbirajo njeni najbližji, pa je po svetu dokončno završalo, da bo legendarne vladavine konec. In prav zares – kraljičino telo je po 70 letih vladanja nekoč celo 32 državam, imelo dovolj.

V času svojega vladanja je bila kraljica priča spremembam v svetu, v domačem imperiju in rodni Britaniji ter še najbližje – v lastni, kraljevi družini. Ko je v roke prejela vladarsko žezlo, je v vlogi britanskega predsednika vlade recimo še nastopal Winston Churchill. Kakšno življenje …

… in kakšna zapuščina

Ob kraljičini smrti pa zdaj premnogi najdejo samo priložnost za izživljanje lastnih frustracij. Povsem identično kot je bilo ob smrti njenega soproga, princa Filipa, lani. Seveda nihče ne more biti presenečen, če umre nekdo, ki je v času, ko naše prababice še nikdar od blizu niso videle zamrzovalnika, že prepotoval širni svet. Ampak kje je naše sočutje?

Kot kakšne garjave lisice na plano prihajajo očitki. Kraljica bi morala biti Diana, v kraljevi družini so sami pedofili, monarhija se samo pase na račun ubogih državljanov. Toliko, da nekdo ne reče, da je gospa živela kar na naš račun. Ja, mogoče se res lahko vprašamo, zakaj toliko pompa okoli smrti osebe, ki na Slovenijo kot tako morda nikoli ni pretirano vplivala. A smrtni slučaj vendar ni čas kazanja s prstom ali metanja kamnov.

Gospa je umrla, za njo pa je ostala žalujoča družina. Zakaj je zdaj pomembno, kdo je kriv za Dianino smrt? In zakaj koliko kraljeva družina letno udari po britanskem proračunu? Znanec, ki že več let živi v Londonu, je denimo rekel, da so se lani, v času kraljičinega 70. jubileja vladanja, Londončani množično zbirali na ulicah in se tako ali drugače družili in poklanjali monarhinji. Precejšnja večina Britancev namreč še vedno podpira obstoj monarhije. In zdaj Velika Britanija žaluje, mi pa smo pametni.

O živih samo resnično, o mrtvih samo lepo?

Nikakor ne verjamem, da moramo na račun smrti v zvezde kovati vsakega, ki je pokojen. Ampak kopanje po starih grehih (ki to morda sploh niso) ni samo nekoristno in brezsmiselno, temveč tudi nespoštljivo. Še desetletja po tem, ko je denimo umrl Elvis Presley, ga vlačijo po zobeh, ker je bila njegova srčna izvoljenka ob njunem prvem srečanju stara samo 14 let.

Nikogar izmed nas ni bilo tam in ne vemo, kaj se je dogajalo. “Grehov” nekoga, ki je živel, ko so še vozile kočije, pač ne rabimo jemati osebno. Kar je bilo enkrat popolnoma samoumevno, je danes morda res nesprejemljivo, a z obsodbami preteklosti ne bo prav nič lepša naša sodobnost.

S tem ko masakriramo življenja drugih, postajamo prav tisti, ki so iz kraljeve družine izgnali Diano ali zdaj Meghan. Ponovno – če so jo. Bodimo ljudje do ljudi in poskrbimo za prtljago, ki jo nosimo sami. Pa začnimo že enkrat brati medije, ki iz nas ne delajo intelektualnih debilov.

Pustimo počivati Elvisu, pustimo počivati princesi Diani in večni mir privoščimo tudi kraljici Elizabeti II. Tudi mnogi, ki ne podpirajo obstoja monarhije, jo cenijo zaradi njene pokončne drže, stalnosti in dostojanstva, s katerim je predstavljala svojo nacijo. Karkoli je bila ali ni bila, je zdaj zgodovina, v katero se je zapisala. In to hočeš ali nočeš, predvsem v presežkih in z velikimi ter veličastnimi črkami.

Sara VOCOVNIK
osebni arhiv

Sara Vocovnik

Novinarka

Sorodni članki

Preberi še
Close
Back to top button