Zgodb in smeha poln literarni večer z mojstrom satire Tonetom Partljičem

V ponedeljek, 8. decembra, je dvorana Štuk postala prizorišče literarnega večera prežetega s spomini in blago ironijo, ki 85-letnega Toneta Partljiča spremlja že vse od njegovih prvih humoresk. Eden najbolj prepoznavnih slovenskih pisateljev, dramatikov in humoristov je ponovno dokazal, da je v pripovedovanju doma kot malo kdo, saj je občinstvo spretno vodil skozi svoje življenje, delo, politiko in zgodbe, ki jih pogosto označuje kot “žalostne in smešne hkrati – kakršno je tudi življenje.”

Med resnico, ironijo in majhnimi tragedijami

Partljič se je v pogovoru večkrat vrnil v čas svojega šolanja. Kot bivši mariborski študent je poudaril, kako veliko je Maribor pomenil za generacije mladih, še posebej za tiste, ki so izhajali iz revnih družin. “To je bil velik prehod – iz revnega dijaka si postal mariborski študent,” je pripomnil in dodal, da je bil že takrat Maribor pomembno izobraževalno središče.

Med najbolj zabavnimi trenutki večera je bila razlaga o njegovem priimku. Edini v družini se piše Partljič, vsi ostali Partlíč. Profesorji so njegov priimek naglaševali narobe, njegov oče pa se je spraševal, ali si morda želi zveneti bolj imenitno. Skozi to prispodobo je Partljič odprl tudi širšo temo različnih izgovorjav slovenskih priimkov, ki jih je v pravopisu še danes okrog dvesto.

Partljič je odprto spregovoril tudi o času, ko je bil poslanec v državnem zboru. Kot član LDS je, kot pravi, “delal kot še nikoli v življenju”.  Ko je prišel domov in se pogledal v ogledalo, pa ni bil prepričan, ali je sploh kaj naredil. Z občutkom za anekdoto je omenil tudi, da je takrat v parlamentu sedelo dvanajst članov Društva slovenskih pisateljev. Danes se, je pripomnil, lahko človek vpraša, “če sploh znajo brat in pisat”.

Korenine, ki jih nosi v sebi

Eden najlepših delov večera je bila pripoved o njegovi materi, ženski z zgolj šestimi razredi osnovne šole, ki je razumela tudi Dostojevskega in mislila s svojo glavo. Bila je otrok brez očeta, “tista mala Micika”, ki jo v črtici Tetica jaz sem te zdaj prišla spremljamo skozi socialno realnost predvojne Slovenije. Partljič je poudaril, da ga je ravno mati naučila najpomembnejše lekcije: da človekova vrednost ni odvisna od izobrazbe.

Pripoved o njegovi prvi prebrani knjigi, Jurčičevem Domnu, je od srca nasmejala občinstvo. Devetletni Tone se je tako vživel v zgodbo, da je repliko iz povesti (“Ali veš, koga so danes pokopali?”) osorno navrgel sosedu. Mati je kasneje rekla, “ali bo iz njega en v’lki pisatelj, ali pa eno v’lko tele,” sam pa z nasmehom doda, da ima “od obojega po polovico”.

Partljič je med pogovorom večkrat poudaril, da branje ne bo izginilo, tudi ob vsem razmahu tehnologije. Ljudje bodo, verjame, vedno čutili potrebo, da vzamejo knjigo v roke. Poslušalcem je na kratko predstavil še njegovo zadnjo izdano knjiga posvečeno Prežihovemu Vorancu. Danes ima pri Beletrini namreč izdanih že pet romanov in ustvarjalne želje mu očitno ne zmanjkuje.

Zakaj Partljič verjame v mlade, ne pa v obsojanje preteklosti

Partljič je v pogovoru povedal, da ostaja zaupljiv do mladih generacij. “Ni res, da ste politično neangažirani ali da vam je vseeno – ravno tako imate čustva, presojo in izrazit občutek za etična dejanja,” je pojasnil. Ob tem je opozoril na nevarnost obsojanja zgodovine in ljudi, ki so jo živeli: “Mi nimamo pravice soditi generacij pred nami. Moramo se truditi, da jih razumemo.“ V mladih vidi svetovljane, ki veliko potujejo in bolje razumejo svet, a opozarja, da človek nikoli ne sme pozabiti, kje je “pognal korenine”. Zaključil je z mislijo o domovini, ki jo pogosto premalo cenimo: “Od zunaj se Slovenija zdi veliko boljša kot nam samim, ki preveč slabo govorimo o njej.“

Tone Partljič, svojim letom navkljub, ostaja komičen, kritičen, ganljiv in iskren. Predvsem pa človek, ki zna zgodbo povedati tako, da se v njej najdemo prav vsi, kar je s včerajšnjim literarnim večerom le še potrdil.

Eva ŽUNKOVIČ
Dejan ZVONAR
Dejan ZVONAR