2020 ‒ v desetletje neprestanega nadzora?

Distopična vizija postaja iz dneva v dan bolj stvarna.

Veliki brat

Tendenca oblasti po stalnem nadzorovanju prebivalstva seveda ni nikakršna novost. Vse bolj pa je zaskrbljujoče dejstvo, da eksponentni razvoj tehnologije, ki smo mu priča v zadnjem obdobju, takšen nadzor (v precej bolj sofisticiranih oblikah) danes tudi v resnici omogoča. Samo idejo o videonadzoru, ki niti ni tako zelo nova, je denimo pred sedemdesetimi leti s svojim znamenitim antiutopičnim romanom 1984 v našo (kulturno) zavest vnesel že britanski pisatelj George Orwell.

Ravno v tem romanu se prvič pojavi tudi skovanka »veliki brat,« ki je z leti postala splošno sprejet sinonim za nekoga, ki nas neprestano nadzoruje, najsi je uporabljena na videz neškodljivo, v resničnostnem šovu z istim imenom (s pomočjo šova se je termin približal predvsem mlajšim generacijam, ki se z Orwellom še niso srečale) ali pa prenesena v resnični svet, kjer postaja nekdaj distopična vizija iz dneva v dan bolj stvarna. In to skoraj neposredno pred našim nosom.

V imenu varnosti

Po spletu so zaokrožile fotografije delavcev, ki po ulicah Beograda nameščajo najnovejšo kitajsko tehnologijo.

Pred nekaj meseci so po spletu zaokrožile fotografije delavcev, ki po ulicah glavnega mesta Srbije nameščajo najnovejšo kitajsko tehnologijo, Huaweieve pametne kamere, ki bodo kot že omenjeno lahko prepoznavale tudi človeške obraze in registrske tablice na avtomobilih. Ko bo famozni projekt končan, bo glede na zadnje podatke po Beogradu razporejenih kar dva tisoč primerkov, iz videonadzora pa ne bo izvzeta nobena ulica v mestu. Kako točno deluje tehnologija, ki jo nameščajo, kje natanko bodo locirane kamere in kaj bodo oblasti počele s podatki, ni povsem znano (srbske oblasti so sicer po pritisku nevladnih organizacij razkrile vsaj lokacije, a brez tehničnih specifikacij).

Srbska vlada je projekt uradno napovedala na začetku 2019, na prvem mestu pri odločitvi za pametni videonadzor pa naj bi bila varnost, ki jo takšna vzpostavitev prinaša. Po besedah predstavnikov oblasti naj prebivalcem pri tem ne bi bilo treba skrbeti za zasebnost. Pa je res tako? Po zakonu o varstvu osebnih podatkov, ki ga je lani sprejela Srbija, mora vlada npr. pridobiti oceno tveganja za zaščito pridobljenih podatkov. A nevladne organizacije, katerih predstavniki so to poročilo prebrali (denimo fundacija SHARE, ki se zavzema za človekove pravice in svoboščine na spletu), ugotavljajo, da srbske oblasti v besedilu poudarjajo predvsem varnostne prednosti, ne pojasnijo pa, na kakšen način nameravajo pri tem poskrbeti za zasebnost prebivalcev in zaščito njihovih osebnih podatkov.

Kaj pravi Huawei?

Nekaj informacij o dogajanju je mogoče najti tudi na Huaweievi uradni spletni strani. Projekt, v katerega so, kot kaže, vključeni Srbi, je poimenovan C-C4ISR Safe City Solution, tehnološki velikan pa ga je uradno zagnal leta 2017. Sodeč po zapisu, objavljenem na spletni strani podjetja, je bil projekt »varno mesto« uspešno vzpostavljen že v več kot dvesto tridesetih mestih različnih držav po svetu. Kot primere na uradni strani navajajo Pakistan, afriško republiko Mavricij in celo Nemčijo (kjer je zadeva morda malo drugače zapakirana, predstavniki severozahodnega nemškega mesta Gelsenkirchen so npr. 2019 s Huaweiem podpisali memorandum o sodelovanju pri vzpostavitvi »pametnega mesta«). Pri kitajskem podjetju so že pripravili tudi podobno rešitev, poimenovano Safe City Compact Solution, ki jo kot pomoč pri vzpostavitvi »varnega življenjskega okolja« ponujajo manjšim in srednje velikim mestom z med sto in petsto tisoč prebivalci.

Kako točno bo deloval projekt »Safe City Beograd«, ni povsem znano. Sodeč po zapisu, ki ga je Huawei objavil z namenom promocije svojih varnostnih sistemov, naj bi prva faza pri nastajanju srbskega varnega mesta zajemala npr. nadgradnjo podatkovnega središča in vzpostavitev sistema za upravljanje z videovsebinami. Kaj bo sledilo v naslednjih fazah, v besedilu ne omenijo. Se je pa pred časom na spletni strani kitajskega tehnološkega podjetja pojavil še en zapis, v katerem so bile razkrite tudi številne podrobnosti srbskega »tehnološkega poskusa,« med drugim lokacije kamer, njihove tehnične specifikacije, pa tudi podatek, da je Huawei v Srbiji (ne da bi vlada o tem predhodno obvestila javnost) svojo tehnologijo, tudi prepoznavo obrazov in analizo vedenja, že uspešno preizkusil. Ta zapis je bil s Huaweieve strani kmalu zatem umaknjen, a so ga shranili pri organizaciji SHARE, na spletni strani katere je še danes v celoti dostopen.

Kitajci navdušili Srbe

Pogodbo o strateškem sodelovanju je srbska vlada s podjetjem uradno podpisala leta 2017, a znano je, da se je koketiranje tamkajšnjih oblasti s Kitajsko začelo že nekaj let prej. Uradna zgodba, kako so se srbske oblasti navdušile za uvedbo pametnega videonadzora, je sicer primer, znan kot »Countryman«. Gre za dogajanje okoli tragične prometne nesreče leta 2014, v katerem je storilec po tem, ko je z avtomobilom do smrti povozil pešca, zapustil državo in pobegnil na Kitajsko.

Sistem, ki ga bo nadzorovala umetna inteligenca, bo brez prestanka zbiral vse mogoče informacije o kitajskih državljanih.

Srbi so za njim razpisali tiralico, kitajske oblasti pa so ga s pomočjo napredne pametne tehnologije po hitrem postopku izsledile v komaj treh dneh in ga deportirale nazaj v Srbijo. A kljub akcijski zgodbi, ki služi uradnemu povodu za odločitev, je znano tudi, da so Srbi sporazum o tehničnem in infrastrukturnem sodelovanju s Kitajsko podpisali že leta 2009, dve leti kasneje pa so s podjetjem Huawei tudi že pripravljali osnutek za projekt, ki je bil takrat poimenovan »Varna družba«.

Azijski »pionirji«

Stanje v državi, katere varnost navdihuje Srbe, je zaskrbljujoče. Na Kitajskem morajo denimo podjetja, kot je Huawei, po obveščevalnem zakonu iz leta 2017 sodelovati z državnimi obveščevalnimi službami. Tamkajšnje oblasti v letu 2020 načrtujejo tudi enotno uvedbo zloglasnega sistema družbenega točkovanja prebivalcev, na katerega se postopoma pripravljajo že nekaj let. V namen točkovanja bodo državljane na različne načine poostreno nadzorovali, med drugim s pomočjo kamer z visoko ločljivostjo za prepoznavo obraza, ki jih nadzoruje umetna inteligenca, s sistemom, ki lahko ljudi prepoznava po hoji, pa tudi npr. s spremljanjem mobilnih naprav prebivalcev. Za pasivno-agresivne pristope kitajske vlade bo torej uporabljena podobna tehnologija, kot bo v imenu varnosti nameščena v Srbiji.

Nekatera sredstva, ki jih menda Kitajci prav tako že uporabljajo, pa so še bolj bizarna. Za nadzor ljudi iz zraka naj bi recimo uporabljali jate dronov, ki po obliki spominjajo na golobe, razvijajo pa tudi zmogljive kamere z izjemno visoko ločljivostjo. S pomočjo teh bo mogoče prepoznati posameznike tudi v večjih množicah. Znano je, da je večina izmed naštetih sredstev za nadzor na Kitajskem že v rabi, ponekod (denimo v provinci Sinkiang) pa so poskusno že uvedli tudi točkovanje prebivalcev. Z načrtovano uvedbo enotnega sistema točkovanja za vse prebivalce pa se zdi, da bodo Kitajci kmalu z obema nogama v temačni viziji distopične prihodnosti, ki je še do nedavnega našo domišljijo burila le skozi različne platforme popularne kulture.

Svoje državljane bodo kitajske oblasti glede na prejete točke uvrščale v tri različne kategorije. Dobro ocenjeni bodo »vredni zaupanja« in bodo na različne načine nagrajeni. Na sredi bodo povprečni, na dnu napovedane kategorizacije pa bodo državljani, označeni kot »nevredni zaupanja«, ki bodo v družbi na najrazličnejše načine ovirani. Sistem, ki ga bo nadzorovala umetna inteligenca, bo brez prestanka zbiral vse mogoče informacije o kitajskih državljanih. Sodeč po poročanju tujih novinarjev, so v provinci Sinkiang, kjer je bilo točkovanje pred nekaj leti poskusno uvedeno, že nekaj časa priča tudi izginotjem tistih, ki jih sistem kategorizira kot nevredne zaupanja.

Kako pa je pri nas?

Čeprav so znotraj Evropske unije zakoni v povezavi z biometričnim zbiranjem podatkov strožji, so se v javnosti nedavno pojavila poročila, da tudi slovenska policija uporablja doma razvito tehnologijo za prepoznavanje obrazov. Zadevo so raziskali pri Etičen IT, nevladnem projektu, ki se zavzema za etično rabo informacijskih tehnologij. Izkazalo se je, da letna poročila policije rabe tovrstne tehnologije ne omenjajo, kljub temu da različni indici kažejo nasprotno.

S policije so kasneje potrdili, da tehnologijo za prepoznavanje obrazov že od 2014 uporabljajo, zadevo pa naj bi uskladili in potrdili skupaj z informacijskim pooblaščencem. A informacijski pooblaščenec je v nadaljnjem dogajanju to zanikal in pojasnil, da so takšne metode po trenutni zakonodaji nedovoljene. Nad vsem skupaj se v kratkem obeta tudi inšpekcijski nadzor, zato lahko pričakujemo, da bo dogajanje na področju pametnih informacijskih tehnologij v letu 2020 tudi pri nas precej aktualno.

 Rok KODBA
 Pixabay