GlasbaSpekter

Balkanizacija slovenske glasbe

Pot od slovenskih talentov do regionalnih zvezd se komu zdi dolga in nemogoča, a zadnje čase se dokazuje ravno nasprotno.

Zdi se, da je Slovenija mladim izvajalcem postala premajhen trg, zato se s pomočjo polomljene (srbo)hrvaščine (ki jo zaznamo predvsem v intervjujih) osredotočajo na bivše republike skupne države.

Zakaj Balkan?

Ob poplavi slovenskih diskotek, ki pod pretvezo, da gre za yugo pop-rock zabave, vrtijo težke balkanske narodnjake, se je verjetno marsikdo vprašal: “Ali nimamo Slovenci svoje popularne glasbe?” Drži, imamo. A je odziv na slovensko glasbo veliko slabši kot pa na denimo srbsko ali hrvaško. Pripisati takšno situacijo mešani narodnosti v Sloveniji bi bilo zaletavo in žaljivo. Stvar je preprosta, udarne melodije in lahka besedila gredo v uho hitreje. V tem pa so južni bratje mojstri.

Nika Zorjan, brata Piletič (BQL) in Luka Basi (Matej Prikeržnik) so le nekatera imena mladih slovenskih pevcev, ki so pod mentorstvom producentov Maraaya (Marjetka in Aleš Vovk) preko neuspešnih potegovanj za zmago na talent šovih postopoma postali zvezde slovenske komercialne pop glasbe. A očitno ne tako velike, da bi lahko živele le od slovenskega trga.

Tako je Luka Basi kot prvi od zgoraj naštetih vstopil v hrvaški glasbeni prostor. Ni kaj, ne moremo trditi, da mu ni uspelo. A zgodilo se je nepričakovano. S hrvaškimi besedili in dalmatinsko glasbo je postal velika zvezda prav v Sloveniji, od koder se je podal na lov za večjo prepoznavnostjo. Hrvaščina ga je “prevzela” do te mere, da je za nastop v svojem rojstnem kraju na Koroškem posnel video reklamo, v kateri je svoje sokrajane nagovoril v hrvaškem jeziku. Spremenil si je tudi ime, namesto Mateja Prikeržnika je postal Luka Basi Prikeržnik. Slednje je opravičil z dejstvom, da je zaradi slovenskega imena imel težave z identiteto.

Že veliko pred “basimanijo” sta kariero na Hrvaškem začeli graditi Slovenki Ines Erbus in Nina Vodušek, bolj poznana kot Nina Donelli. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da nihče od navedenih ni avtor svoje glasbe, saj pesmi in besedila kupujejo po zelo visokih cenah.

“S trebuhom za kruhom” se je tako na Hrvaško podala tudi Nika Zorjan, priljubljena rožnatolasa Prekmurka. To je storila po tem, ko je posnela nekaj pesmi v rodni prekmurščini in ji to očitno ni prineslo želenega uspeha. Tako je poleti 2019 v hrvaškem jeziku izdala pesmi “Vruće” in “Blamaža“, ki sta samo v tuji jezik preoblečeni že izdani pesmi v slovenščini. Pretiranega uspeha ni dosegla, dokazala je le, da ji jezik južnih sosedov ne leži najbolje.

V popolnoma drugi luči pa velja izpostaviti Senido Hajdarpašić – Senidah, pevko priljubljene domače skupine MUFF, ki je marca 2018 izdala svoj prvi singel “Slađana“. S tem je na Balkanu čez noč sprožila mini glasbeno revolucijo. Ena pesem jo je izstrelila med najbolj priljubljene balkanske pop izvajalce in jo postavila ob bok bosanskemu trap dvojcu Jali Bratu in Bubi Corelliju, ki že nekaj let prevladujeta na balkanski pop-trap sceni.

Slađana je v slabih dveh letih zbrala 48 milijonov ogledov na YouTubu, drugi singel “Mišići” pa v 9 mesecih kar 58 milijonov. Senidina popularnost je narasla do te mere, da se preprosto ne more več normalno sprehoditi po Knez Mihailovi v Beogradu, ne da bi jo oblegali oboževalci. Dokazala je, da je to, o čemer sanja večina slovenskih izvajalcev, mogoče. V tujini je tako dosegla veliko večjo prepoznavnost kot doma, kjer je za nekatere še vedno samo pevka skupine MUFF.

Kakšno sporočilo nosijo pesmi?

balkanizacija, Slovenija, glasba, balkan, umetnost, koncert, glasbeniki, talentov, čaga, muff, Ines Erbus, spekter

“Ni bila prava čaga, če v krvi nisi imel 3 promilov” je le eden od verzov Luke Basija, idola mlajših generacij, ki v svojih pesmih rad opeva alkohol in ženske. Na tem mestu se lahko vprašamo, kakšno sporočilo nosijo te pesmi. A to v primerjavi z nekaterimi besedili iz vedno bolj popularnega srbskega krimi popa, v katerem opevajo in na neki način propagirajo alkohol, droge, prostitucijo in orožje, ni prav nič takšnega.

Splošno nepisano pravilo je, da se o okusih (tudi glasbenih) ne razpravlja. Avtorji komercialne glasbe ne gledajo na sporočilo, ki ga pesem nosi, temveč ustvarijo takšne skladbe, ki gredo hitro v uho, nimajo zahtevnih besedil in se nam zasidrajo v spomin. Pomembno je, da se vsak poistoveti z glasbo, ki mu leži. Mnogi poslušajo različne glasbene zvrsti, odvisno od okusa oziroma razpoloženja, dejstvo pa je, da nam na zabavah večinoma ustreza sproščujoča in lahkotna glasba, kar komercialna vsekakor je.

 

Jon A. KNEZ
 Pixabay

Tagi

Uredništvo DOSTOP.si

Administrator portala DOSTOP.si.

Sorodni članki

Back to top button
Close
Close